Zapiski iz megle

Pohod

Pa to boli jebote.

Poglej, če bi bil sneg, bi končali pri rezanju prstov.

Eden od bolj odvratnih prizorov, ki sem ga videl, je bilo ravno to rezanje prstov promrzlih partizanov med pohodom.

Nam ni bilo tako. Bilo je vroče in potil sem se kot povprečen gradbinec.

Jebiga, vse skupaj je trajalo okrog deset ur.

Zanimiv je ta moment, ko ti vse gre na kurac, in desetič si moker, majica, gate, vse… Ampak vseeno nekako odločiš, da nadaljuješ.

Mislim, odločitev ni pretežka, gor vsekakor ne moreš ostati.

Ko smo parkirali, je bila še vedno noč.

Dali smo si svetilke na glave in krenili. Načrtovali smo, da hodimo malo manj kot pet ur do prvega počitka.

Prvi del je šel skozi gozd in teren ni bil tako zajeban.

Prišli smo pol ure prej, držali smo do jajc tempo.

Lagali smo si, da smo mladi, naši miokardi pa so sprejeli igro in nas niso izdali.

Prvi resen počitek in vsi smo bili v fazonu, do jajc, uspelo nam je.

Preoblekli smo se, srknili malo svete vodice, nastale z destilacijo, in se ohladili.

Potem je nekdo rekel, da je čas, da krenemo. Pogledal sem zemljevid…

Samo še devetdeset minut do vrha. Videl sem ga iz planinske koče in se spraševal, zakaj mi kurac to vse treba…

Ampak ni obupavanja, ko smo do tu prišli, gremo.

E, potem je postalo zanimivo. Takega naleta adrenalina dolgo nisem občutil. Na mestih, kjer je bilo mogoče, sem se ustavljal in užival v razgledu.

Bilo je prelepo. Po kratkotrajnih počitkih sem nadaljeval gor.

Še malo, vedel sem, da je blizu. In potem bum… Vidi se jebeno vse. Pol te male države na dlani. Do jajc!

Načrtoval sem, da snamem vso opremo s sebe in uživam nekaj časa.

Kot to ponavadi biva, je priletil nek tip in nam rekel, da se dviga megla in da moramo spizditi.

Zgledal je, kot da ve, o čem govori, pa smo krenili.

Lahko vam povem, da je spuščanje precej večja zajebancija od plezanja.

Točno lepo vidiš, kje lahko padeš… Milina.

Vedel sem, kaj moram delati, in se tega držal.

Noge so mi na svoj način govorile, da sem jebeni kreten in da bi moral ostati nekje in piti pivo.

Tudi to je minilo. Spustil sem se živ in skapiral, da sem hodil deset ur. Ni slabo za nekoga, ki je spal samo dve uri.

Nekdo je dal idejo, da se vržemo v reko, ki je zelo lepa in čista. Voda je bila čudovita, za hlajenje pijače.

Nikoli v življenju nisem bil v vodi, ki ima šest stopinj.

Odločil sem se, da zadnjič za ta dan testiram srce.

Položilo je.

Moram priznati, da je vse to skupaj zelo prijalo.

Na koncu, ko sem se pripeljal domov, je bilo že dvaindvajset ur v budnem stanju.

Halucinacije so začele cepati, bil sem mrtev.

Ampak zadovoljen.

Drago mi je, da nisem izpustil za dogovor.

Bilo je super, nikomur ne bi priporočil.
← vsi zapiski