Šel sem na masažo. Ni imelo več smisla trpeti bolečino in se drogirati.

Lažem, imelo je, ampak jebiga, moram biti odgovoren ali vsaj tako izgledati…zaradi otrok.

Bolečina se je počasi spreminjala v prijeten občutek in uživanje.

Pravijo, da je tako tudi pri analnem seksu, ampak do odhoda v zapor sem se odločil, da ostanem na drugi strani te aktivnosti.

— Grozna so ti hrbet!
— Ne pretiravaj, kar v redu so, redno treniram.
— Preveč se zajebaješ, ves si v vozlih.
— Vidiš, pa še vedno rinjem naprej. Nekatere že en sam vozel uniči.
— Samo ti se zajebavaj, ampak ni ti pametno.
— Ok, ni panike. Kdaj lahko spet začnem trenirat?
— Ti res nikogar in nič ne poslušaš?
— Ne. Ignoriram samo stvari, ki se nanašajo na moje zdravje, ostalo je ok.
— Pa zakaj?
— To je samo načrtovan del dolgotrajnega in bolečega samomora. Ne maram preprostih stvari.
— Kakšen si ti serač!
— Sem!

Pogovor ni prijal toliko kot masaža, ampak nisem niti šel zaradi pogovora.

Pričakujem storitev in odgovore na vprašanja, ki jih postavim. Nič več od tega.

Nobene življenjske šole me ne zanimajo.

Težko da se bom zdaj spreminjal.

Pa tudi če se spremenim, bi verjetno bilo na slabše.

Predstavljam si, kako bi izgledalo, če bi začel skrbeti zase.

Ne bi minila dva dni, pa bi me v celotni ožji in širši družini že razglasili za sebičnega skota.

„Samo nase misli.“

Crkni, sirotinja!

Naročil sem še eno masažo.