— E, mogoče padem na popravni.
— Ne razumem.
— No, če dobim enko, padem na popravni.
— Ok, kdaj pa imaš ta test?
— Bil je v petek.
— Me jebeš?
— Ne.
— Brate, ali si ti retardiran?
— Ne.
— Si siguren? Daj, razmisli malo. Ni ti treba takoj odgovorit.
— Ma sproščeno, naredil bom popravni. Kdaj gremo na Kanare?
— Jebote oprosti, nisi ti retardiran, jaz sem.
— Ne sprašujem, ker je prvi rok za popravni takrat, ko smo na Kanarih, drugi pa je pol avgusta.
— Pa kaj, če boš moral avgusta na nujno morje? Gremo tretjič v prvi razred?
— Pa ne, to je konec avgusta, jaz pa z očetom grem na začetku avgusta na morje.
— Ma ne brate, ti si super, mi vsi okrog tebe smo hudi debili.

Ne morem opisati, s kakšno hitrostjo so se vse človekove pravice porušile v mojih očeh.

Roka je trepetala, jeza je polnila vsako žilo mojega telesa.

Želel sem sprostiti roko.

Nisem… Civilizacija je zmagala.

Ne straši me šola. Straši me odsotnost vsakega občutka sramu in spoštovanja do truda, ki ga drugi vlagajo, da bi ti lahko živel brezskrbno.

Od kod prihaja ta nivo bolenja kurca?

Kako nimamo vsaj osnovnih meril za take stvari?

Poskusil sem to skomunicirati znotraj skupnosti.

— Ali si ti slišala za popravni?
— Aha, prejšnji teden.
— In nikomur ni padlo na pamet, da to deli z mano? Kakšna je bila tvoja reakcija?
— A, koliko čokolade je v tej granoli!
— Prosim?
— V tej granoli je res veliko čokolade.
— Me jebeš ti? Kakšna granola, kakšna čokolada? Popravni? Spet?
— A dobro, kaj zdaj.
— Nič, da ga pošljemo v talibanski internat, vojaško šolo, vržemo iz hiše, zažgemo mu telefon. Pošljemo ga v samostan ali kakorkoli vi temu tukaj rečete.
— Ma pretiravaj…

Pretiravaj.

Grem jaz požret še kakšno tableto, pa nadaljujem z delom.

Treba vzgajati te otroke.

Še dolgo, dolgo let…