Foter mi redko piše. Redko tudi jaz njemu pišem. Spoštujeva to odtujenost, ki je bila definirana že pred skoraj štirimi desetletji.

Ni potrebe, da zdaj spreminjava nekaj, kar je tako dobro funkcioniralo toliko let.

Pred nekaj dnevi mi je poslal fotografijo nekega oglasa.

Neki ljudje prodajajo hišo in poleg standardnega opisa lokacije in kaj vse je v okolici, je poudarjeno, da ni potrebe po uvedbi kanalizacije, ker je neposredno speljana v lokalno reko.

No, zdaj…

Preden začnem preklinjati, in to je takoj, poskusimo razumeti situacijo.

V deželi kmetov na hribovitem Balkanu, regiji, v kateri se vsi bahamo s patriotizmom, z ničimer izzvanim, v kateri je vedno nekdo drug kriv za vse neuspehe, in pri tem mislim na vse debilne narode te regije, in vsak je tak.

Takšna stvar se ne skriva kot neka stroga skrivnost, da ne rečem oblika kriminala. Ne, to je reklama, ki dviga ceno nepremičnine.

Ne vzbuja prezira. Tip se je znašel, kaj zdaj.

No, zdaj spet…

Isti ti, ki govorijo, kako se je tip znašel, govorijo, kako nas zastrupljajo iz zraka, kako so nas sjebali z bombardiranjem, kako Hrvati čakajo, da nas napadejo.

V reke mečemo stare pralne stroje, ostanke gradbenega materiala, izpuščamo kemikalije in na koncu tudi govna.

Kdo se bo jebal s komunalo in se priklapljal na kanalizacijo. Rokaj v reko.

Količina goven, ki nas obkroža, je vse večja. V figurativnem in tudi v zelo neposrednem smislu.

Živimo sanje.

Ljubimo pas Matere Božje z ustnami, polnimi goven, ravno tako kot je treba.

Vržem sranje v reko, grem poljubit nekaj izmišljenega in vse mi je odpuščeno.

Ampak ti govnarji, ki nas zastrupljajo iz letal…

Mater jim jebem…