Zdaj niti jaz več ne vem, kaj je. Lovim se v lažeh.

Govorim, da sem jaz mator, potem pa rečem, da je matorost stanje duha.

Ajde, imam mogoče izgovor, ker me zaradi mojih norih hobijev vse boli.

Ampak nisem prepričan, da sem res mator.

Spoznavam ljudi, ki so starejši od mene, pa imajo več življenja v sebi kot polovica moje generacije.

Spoznavam tudi neke mlajše, ki bi zlahka šli skozi kot upokojenci.

Jebote, potem zgleda, da le nima toliko veze s časovno komponento.

Kaj se nam potem zgodi, kako se odločimo, da postanemo to?

V nekem momentu se zlijemo z okolico in smo v fazonu, a jebiga, saj veš, moj partner ali partnerka ali karkoli ne hodi več ven, ne pije, ne jebe se, pa sem tudi jaz tak, da bi bil dober mož.

Bedno…

Ja, je bedno, ampak če tega ne sprejmeš, si samoživa žival.

Kdo je tu nor, jebote?

In kdo si je izmislil ta pravila, da ko se razmnožiš, moraš prenehati živeti?

Saj nismo lososi…

Ali pa mogoče smo.

Nekako se vedno vračam na to, da je treba ljudi poslati v kurac.

— Pa kako ti misliš, da bo to funkcioniralo?
— M'rš v kurac.


In tako na vsako vprašanje, ki riva nos ali kak drug del telesa v moje stvari.

Ti moji teroristi niso lačni, imajo dovolj, da še zajebavajo in si izmišljujejo, vse ostalo pa je moje.

Res serjem, verjetno ne bom nič spremenil, tako kot vsi ostali, ampak vsaj tu sam s sabo lahko stresam svoje misli.

Mogoče postaneš mator takrat, ko obupaš nad spremembami.

Mogoče imam še šanso za en botoks v jajca, pa da odpeljem še en krog.

Te nedelje me vedno razjebejo.

In potem iz teme, ogledalo…

— Nisi star, ampak zabit.
— Prosim?
— Zabit in kmalu mlohavega kurca in še bolj mlohavega jezika.


Amen.