— Dober dan, jaz sem vaš prevajalec za danes.
— Dober dan. To je prvič, da imam svojega prevajalca.
— Veste, tukaj ne govorijo angleško.
— Aha, dobro. Ni panike. Torej ne bom govoril neposredno s policijo, ampak z vami, vi pa potem z njimi.
— Hahahaha, ja, nekako tako.
— Super, sovražim jih.

Pride policaj, se nasmeje. Reče nekaj v ugrofinščini, jaz ga gledam z najglupejšim pogledom, ki sem ga lahko izvlekel iz svojega arzenala pogledov.
Gremo v nadstropje, tam mi bodo postavili par vprašanj.

— Nič ne skrbite, hitro bo končano.
— Ja, vem, tako rečejo tudi zobozdravniki.
— Hahaha, vi ste pa danes dobro razpoloženi.
— Ja no, nisem mogel izmisliti boljšega programa za danes, pa zato uživam.

Vstopimo v pisarno iz zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vonj ZSSR-ja se jasno čuti v vseh porah stavbe.
Kako nekdo tam dela in se ne ubije po treh dneh?
Tako da je policaj.

— No, zdaj vam bodo postavili vprašanja in vi morate biti iskreni.
— Ok, pa biblija?
— Kakšna biblija?
— No, da prisežem in to. Bog, mame mi, ne bom lagal policaju.

(Že rahlo iznervirana, odgovori)

— Ni biblije.

— Ali lahko potrdite, da nihče od vaših prijateljev ali sorodnikov ni storil kaznivega dejanja?

Nekaj me je presekalo. Zamislil sem si, koliko me sovražijo moji sorodniki in prijatelji. Bi nekdo prehodil toliko poti, da bi mi najebal mater?

— Noo, ne vem. Mislim, da ne, to so sami dobri ljudje (Niso, hecam se. To so eni najhujših ljudi, ki sem jih spoznal). Pa ali to pomeni, da so jih ujeli, policija ima posnetek?
— Ne, nimajo.
— Pa kako naj potem potrdim, da niso moji prijatelji in sorodniki. Vi jih ne poznate, na vse so pripravljeni.
— Prosim, da se ne šalite, ostali bomo tukaj cel dan.

In tako, vprašanje za vprašanjem. In spet kot pri tistem testu, začnem naključno odgovarjati, ko pa lupim kako hudo neumnost, prevajalka samo ponovi vprašanje.
Če bi delala na uro, bi mi bila hvaležna, ker smo zaradi mojega neodporljivega šarma ostali na postaji dve uri namesto pol ure… Ni delala na uro. Popizdela je.

Verjetno je bil najboljši trenutek, ko je policaj prebral znamko in model avta, prokomentiral nekaj in se začel smejati.

— Kaj je smešno?
— Ah, pravi, da je to drag avto, da bo popravilo veliko stalo.
— Uuu, super, drago mi je, da sem mu polepšal dan, recite mu, naj pozdravi mamo. (Ni prevedla)

Seveda niso ujeli nikogar. Niti jaz ne vem, ali hočem, da jih ujamejo.
Bratje opravili avto za pajda, jebiga, kriza.
Njihovega obraza ne poznam.
Poznam obraz policaja.

Bil je fin večji del časa. Ampak je policaj.