Fotr lastnik, sin debilko.
Ni za šport ni za knjigo.

Pa tudi ni kakšen prelepi Apolon.
Če ne bi bil v kešu, bi bilo drkanje edina opcija.
Tako pa lahko plača, da ga imajo radi, plača, da je zanimiv, plača prijatelje.

Ima tudi prave prijatelje. Druge sinove drugih fotrov.
Vsi skupaj so sposobni kot povprečna deska, samo niso toliko uporabni.

To je žal realnost.

Očetje so se preoblekli iz komunistov v kapitaliste, pobrali smetano in serejo po ječi naroda.
Karađorđevi visijo na stenah, ne zna se ne slovnica ne motika.

Rad bi, da bi nekdo posnel tranzicijo s Tita na Karađorđa.
Za to hitrost je Bolt prava pičkica.

Nekako istočasno je tudi Sveti Sava premagal Vuka Karadžića in vse je šlo v kurac.

Pa ti sinovi so zrasli.
In jebemti, nekaj morajo delati.
Pa kaj drugega kot da so direktorji.
Bodite pozorni, kako vsakega mladega direktorja spremlja en sposoben psihopat, ki ga je fotr postavil, da gleda na zadeve, ker se tudi sam zaveda, da je sin kreten.

Sinove pa žre zavist. Ko ležejo sami v svoji veliki postelji in ko se zavesa spusti, dojamejo, da so razočaranje.
In to žre.. tiho in počasi.

Ampak tako mora biti, kdo jim jebe mater, naj se požrejo.
Saj tudi oni nas jebejo vsak dan in koga boli kurac?!

Ne smemo jih obžalovati. Saj ti pičkopatetiki vsaj imajo keš za psihiatre, da tam stokajo in jokajo.
Mi pa? Kaj mi naj delamo?
Dremo se na žene in otroke, ker na njih ne smemo. Jebiga, kako naj ostanemo brez službe.

Vedno najdemo nek eksistencialni razlog, da smo pizde, to mi je všeč.

Edini boj je razredni boj.

Zbudite se!