Moram iti skozi svoje mesto. Že dolgo me ni bilo tam.
Vedno imam neko čudno tremo, ko se peljem proti temu mestu.
Vedno, ko pridem v to mesto, ugotovim, da ni več moje.
Pravzaprav je nehalo biti moje, ko sem še živel v njem.
Ljudje so postali čudni ali pa sem jaz postal čuden. Ne vem točno, kaj se je zgodilo, ampak začel sem se počutiti kot tujec v svojem mestu.
Odločil sem se, da je bolje biti tujec v tujem mestu.

Ampak pogrešam ljudi. Njim se bom javil.

Čakaj…kateri ljudje?
To ni nikoli dobra ideja, vsem se je zgodilo življenje in srečevanje z njimi me samo še bolj sjebe.

Kup jamranja, ki se konča z "a tebe boli kurac brat, tebi je lahko, si se znašel".

Pa jebemti, če je tako lahko, zakaj se vsi ne znajdejo?!

Vedno isto jamranje, vedno je nek boj, ne morem tega poslušati.
Raje si jih zapomnim kot mlade, polne energije in sanj.

Mogoče sem šel ravno takrat, ko je bilo treba.

Mogoče se ne bi smel nikoli več vrniti.

Trpim za nečem, kar ne obstaja več.

Ali pa samo trpim za tistimi leti, ki bi mi bila enaka, kjerkoli bi živel.
Ki so enaka za vsakogar, ki ima dvajset let in ga boli kurac za vse.

Mogoče je vse ostalo isto, samo jaz sem bližje koncu, pa nekaj serem.

Kot ko srečaš bivšo, ki je bila nekoč super riba, zdaj pa se razpada. Malo ti je težko gledat, spomniš se dobrih trenutkov in odličnega seksa, pred tabo pa stoji nek polrazpad.
Potem greš mimo ogledala in vidiš, da tudi ti nisi nič boljši. Ni več tistega lepega tipa…

Če ga je sploh kdaj bilo.