Koliko se mi ne gre, jebote.

Hrbet me ubija, premikam se kot školjka in zdaj moram voziti štiri ure do tja in jutri nazaj.

Zaradi jebenih dvajset minut.

Serem, ni samo dvajset minut, je tu malo več.

In ni zajebancije, stisni zobe in rinj naprej. Tako sem vzgojen.

— Halo.
— Ej, povej.
— No, ubil me boš.
— Ne verjamem. Nisi prvi na seznamu. Kje gori?
— Tem pa vendarle ne ustreza tisti datum, predlagali so drugega.
— Veš, da sem prestavil dopust zaradi tega. Kdaj lahko?
— Pa takrat, ko si prestavil dopust.
— Ali sem se prijavil za gangbang ali me jebete proti moji volji?
— Pa kaj boš, takrat lahko.
— Ok, priletel bom na sestanek z dopusta pa letim nazaj.
— Super.

Eh jebiga, ne vem niti, za kateri kurac delam plane. Ampak dobro, če moramo…

— Ej, ta jutri ne pride, moral bom jaz oddelati namesto njega.
— Kako bre ne pride, saj je on organizator?
— Pa ne more, mora peljati avto v servis.
— Pelje avto v servis?
— Ja.
— Kakšen car. Zato bom jaz umrl čez pet let, on pa bo živel sto.

Kako se doseže ta nivo bolenja kurca?

Kako smo tako retardirano vzgojeni. Če nekaj mora, potem more.

More kurac!

Mi imamo trip, da mora. Zgleda, da je moranje pozabljena veščina balkanske sirotinje.

Samo mi nekaj stalno moramo.

Ne vem, ali sem trajno poškodovan ali bom uspel doseči ta nivo zen bolikurstva.

Ne vem niti, ali bi hotel.