Nehali smo se pogovarjati.

Samo se ne razumemo. In potem molčimo. In potem se umikamo.

Ne poskušamo postaviti vprašanja. Ne poskušamo razumeti, zakaj.

Nikoli nismo bili bolj surovi do bližnjih in nikoli nismo bili bolj tihi do zunanjih zatiralcev.

Kaznujemo samo tiste, ki nas ljubijo.

To verjetno delamo zato, ker smo z njimi varni. Oni nas ne bodo zapustili.

Nisem ravno prepričan, da je to tako in da se to da prenašati v nedogled.

In potem vsa ta silna tolmačenja…

Ne bom te vprašal “alo, zakaj se obnašaš kot retard?”. Ne, sam bom prišel do zaključka.

In potem se bom razjezil.

Tebi pa je mogoče ravno tisti dan nekdo sporočil kakšno grozno novico.

Mogoče bi me ravno takrat, ko se je nekdo odločil, da me skurca, moral nekdo objeti.

Vem, pedersko je. Moral bi biti močan balkanski moški, ki gleda nogomet.

Ampak kaj hočemo, derpe sem in jebiga. Včasih rabim tudi malo nežnosti.

Včasih sem žalosten. Tako kot ti. Tako kot vsi.

Ni mi jasno, zakaj je to problem.

Saj samo hud idiot je lahko stalno dobre volje v takšnem svetu.

Ampak nimam časa.

Za kaj nimam časa?

Večinoma zase. Večinoma za tisto, kar imam rad.

In potem sem nadrkan. In potem smaram tiste, zaradi katerih nisem imel časa, da se posvetim sebi. In potem nisem dober ne njim ne sebi.

Tu ne gre samo zame.

Vsi bežimo od resnice in se vrtimo v začaranih krogih. Nekdo v manjših, nekdo v večjih.

Ni strašno biti včasih sebičen.

Jebote, res mi gre dobro ta teorija.

Lahko bi se prijavil na razpis za teoretika življenja.

Niti v praksi nisem čisto totalni debil.

Kakšni obstajajo…