Na njih sem vedno gledal z neko mero spoštovanja, vsaj zaradi znanja in projektov, pri katerih so sodelovali.

Obstajajo že toliko let. Vsi želijo delati z njimi. Kot radi pravijo, nihče ni dobil odpovedi, ker je delal z njimi.

Kot pravijo, "Ne želite spoznati svojih idolov"…

Na žalost imam priložnost, da tesno sodelujem z njimi.

Kakšna množica sluzavcev in spletkarjev…

Njim se jebe za tehnologijo in za napredne projekte.

Če bi se jim ponudila priložnost, bi spet delali s Hitlerjem.

Ne vem, ali je nastopila popolna degradacija vsega, pa so oni samo del tega trenda propadanja, ali so samo izbrali take ljudi, da jih vodijo.

Konec koncev ni niti pomembno, rezultat je isti.

Kot nevtralna oseba v tem valjanju v blatu gledam probleme, zaradi katerih se prepirajo.
Kritičnost teh problemov je do te mere neobstoječa, da to boli.

Razumel bi, da ima nekdo nerešljiv problem:

— Kaj je problem?
— Gravitacija mi gre na kurac, preprosto je ne prenašam!
— In kako to vpliva na tvoje življenje?
— Gravitacija mi vsakodnevno uničuje življenje, sovražim jo.
— Jebiga, antigravitacija ne obstaja. Mogoče je najbolje, da se ubiješ.
— Drugega ni…

Rešitev njihovih problemov ni jebena antigravitacija, ampak pogovor.
Pogovor, v katerem bo vsak povedal, kaj mu gre na kurac, in poskušal to nekako urediti.

Ko dajemo svojim problemom supermoči, se na skrivaj nadejamo, da bomo z reševanjem teh problemov postali superjunaki.

Bomo kurac.

Večina naših problemov je trivialna in zelo malo nas se pri vsakodnevnem delu srečuje z vprašanji življenja in smrti.

Ampak udobje… To je zajeb… Tega se ne bi odrekli in zato si izmišljujemo kompleksnost, kjer je ni.

Jebi dostojanstvo, ko imam službenega Mercedesa.