Vstopam v čisto sebičen mod.

Nekje v tem delu leta mi daje za prav. Starim se in hočem nekaj lepega.

Vsi ste vabljeni, da me razveselite, darila sploh ni treba, da so poceni.

E, potem pa sem seveda začel razmišljati, kaj bi bilo to nekaj lepega.

Pravijo, da srečo delajo majhne stvari.

Strinjam se, posebej če sreča prihaja v gramih. Tako da me lahko razveselite tudi s par grami nečesa.

Narkotiki ne morejo več negativno vplivati na moje možgane. Razvoj je končan, zdaj tako ali tako samo degradira.

Nekaj podobnega kot moja morala.

Nekaj podobnega kot želja po čemerkoli v zadnjem času…

Ma da ni to spet tista sezonska malodušnost?! Jebote, izgleda, da se je sezona malo podaljšala.

Ampak dobro, počasi se rešujejo nekatere stvari. Učim se biti srečen zaradi drugih.

Neverjetno mi je, da svoboda trenutno izgleda bližje v Srbiji kot v državi, v katero sem pobegnil zaradi več svobode.

Ampak veselim se zaradi njih. Zaradi nas.

Mogoče mi je to darilo. Če je, je eno boljših, kar sem jih dobil.

Imel sem načrt, kaj naj si podarim. Jebiga, z leti človek znori, dečki pa vedno ostanejo dečki, samo da jim igrače postajajo vse dražje in dražje.

Letos je za zdravje mojega duha poskrbela država, v kateri živim.

Ne bo metanja denarja na drage ure in potovanja.

Draga davčna služba, hvala vam za to.

Veliko lažje mi je, ko vem, da lahko od tega denarja kup ljudi dobi zdravila in dobro šolanje.

Zajebavam se, zdravila so vse dražja, šole vse bolj v kurcu, zato pa imajo mafijaši in bivši robijaši iz parlamenta nove avtomobile.

Bujrum, bratje!

Praznovali bomo mi spet naslednje leto.

Mogoče bo tudi meso.

Za tiste grame pa se mirno javite.