— Kako si?
— Dobro sem, končno se počutim ok. Odločil sem se, da se bom udaril v jajca vsakič, ko poskusim rešiti vse probleme tega sveta, in od takrat sem super. Ali pa me bolijo jajca.
— Ni na tebi, da rešuješ probleme vseh ljudi, ki jih imaš rad.
— Vem, vse mi je jasno, ampak jebiga. To je proces.
— Moraš pustiti, samo ne bodi potem v fazonu "rekel sem vam, evo vam zdaj."
— Brate, nisem tak. Ne vznemirja me brcati ljudi, ki ležijo na tleh. To je ćaci.
— Ok, drago mi je. Pa kako si?
— Brate, pred tremi minutami si me vprašal, kako sem. Sem star, ampak take stvari se ne spremenijo tako hitro. Še vedno sem ok.
— Ne, nimamo priložnosti, da bi blejali, in evo, zdaj to izkoristim.
— Pa nimamo, jebiga.
— Spremljam to, kar delaš.
— Ne razumem.
— Berem to, kar pišeš.
— Ne seri. Kako si ugotovil, da sem jaz?
— Vedel sem od prvega posta, nisem ti hotel povedati, dokler se ne vidiva.

Lep je občutek, ko ugotoviš, da te nekdo pozna.

Malce je zaskrbljujoče, ko ugotoviš, da te je nekdo prepoznal v anonimnem blogu.

To je vsekakor zaznamovalo moj dan.

Potrdilo se je, da je eden od največjih problemov pomanjkanje ljudi, s katerimi se lahko pogovarjam.

To je verjetno tudi ena največjih pasti pri odhodu iz svoje države.

Mogoče se moja država nekoč osvobodi in mogoče mi nekoč uspe, da se vrnem tja, da mi ne bo slabo po dveh dneh.

Kdo ve…

Zanimivo je, kako se lahko prepoznamo v nekaterih malenkostih, pogledih in razmišljanjih.

Še vedno nas je. Mogoče smo tišji od teh opic, ki krojijo in oblačijo, ampak nas je.

Nismo sami.