Ali imamo pravico do mesta, kjer smo svobodni?

Kdo določa norme in pravila, po katerih se obnašamo?

Kaj je sebično?

Imam vsajeno napako, ni prirojena, bolj je plod vzgoje, da ne smem biti sebičen.

Z izkušnjami sem jo nadgradil do tega, da so sebični tisti, ki postavljajo sebe pred kolektiv.

A kaj, ko posameznik potrebuje premor?

Jebeni avto vozim na servis enkrat letno.

Kaj se zgodi, ko jaz potrebujem servis?

Ali sem odgovoren, če si to privoščim, ali sem sebičen?

Jebote, spet preveč vprašanj.

Rešujem en problem, tako da ustvarim dva nova.

Imam občutek, da potrebujem to oazo. Zadnjič je bilo to pred natanko enim letom, ko sem bil tako toksičen, da sem doumel, da moram izginiti za par dni.

Alternativa je bila črna kronika.

In dobro sem izbral, ampak sem si nabijal občutek krivde.

Par dni v kampu, s steklenico dobrega ruma, cigarami in še čim.

Rezultati so bili jasni. Osel je nadaljeval z vleko. Vsi so bili srečni.

In osel je bil srečen.

Tako srečen, da je skoraj popolnoma znorel.

Potem je oaza dobra, ali ne?

Zdi se, ampak kaj, če se mi oaza preveč dopade.

Bilo bi noro, če bi se odločil, da se ne vrnem in preprosto izginim.

Kar je najhuje, ali najboljše, imam cel načrt.

Hkrati me moje ideje strašijo in smešijo.

Ne vem, ali naj se jemljem resno.

Mislim, ena najhujših stvari, ki jih človek lahko naredi sebi, je, da se prevzame preresno.

Tega ne bom dovolil.

Oazo pa bom uredil.

Potem nazaj masko na obraz in gre nasmeh številka 4.

Vlečemo naprej…