Vedno sem razmišljal o pomiritvi svojih demonov.

Nisem bil prepričan niti ali ima smisel niti ali želim to delati.

Nekatere sem moral zadušiti, ampak ko bi obupal nad vsemi, kdo bi bila ta oseba na koncu?

Komu bi bil zanimiv ta neomadeževani človek?

Ona se je odločila, da pomiri nekatere svoje demone.

Skapiral sem, da je to dobro in da mora tako. To ji bo verjetno pomagalo.

Čudno je, kako vedno mislimo, da smo posebni. Da se nekaj ravno zaradi nas dogaja.

Da nekomu nekaj pomenimo.

Pravzaprav je želja, da nekomu pomeniš, zelo čudna. Rad imam, da meni nekdo pomeni, kaj me boli kurac, ali jaz nekomu pomenim. Ampak ni tako.

Jebiga…

Takrat bi moral vedeti. To vedno začutiš.

Tripoval sem se, da nima veze, da si jaz to nekaj domišljam.

Seveda je z moje strani prišla podpora.

Kar nisem vedel, je, da bo osvoboditev od določenih demonov ubila tudi mene.

Kot nekakšen retardiran Samson, ki mu moč ni v laseh, ampak v tujih demonih.

Ko se je osvobodila, sem prenehal biti pomemben.

Kot da nikoli nisem niti obstajal.

In to je čisto kul. Zdaj, ko gledam na to, je to dobro.

Nekomu je bolje, moral bi biti vesel.

Verjetno bi tudi bil, če ne bi bil jebeni sebični človek.

Tako pa mi je vseeno trebalo precej časa, da bi skapiral.

Ampak vseeno sem in to je pomembno.

Padel sem za svobodo in mi ni žal.