— Dobil je disciplinsko, nisem hotel tega več trpeti.
— On? Nikoli ne bi rekel, ne zgleda mi kot nekdo, ki bi lahko delal probleme. Preveč je pičkast.
— Ja, ampak je izvajal psihični pritisk.
— Kakšen debil.
— Ma ja. Ampak to je prednost, ko delaš v korporaciji. Ni ti treba trpeti sranj.
— Brate, jaz ko bi delal v korporaciji, bi bili mrtvi po enem tednu. Ali oni ali jaz.
— Zdi se ti.
— Ne. Sovražim neumna pravila in ko me nekdo živcira, mu ponudim, da se stepeva.
— Da se stepeta?
— Pa ja. Tistemu mentolu iz Avstrije sem rekel, da bom prišel do pisarne, ga zvlekel na parkirišče in zlomil kot pičko, če samo še enkrat dvigne glas na nekoga iz moje ekipe.
— In?
— In ni več dvigoval glasu. Klasična pizda.
— Tukaj bi letel v roku petih minut.
— Zato ta sranja niso zame. Kako pa on dela, kakšni so mu rezultati?
— Ma nič, človek, samo sere naokoli.
— Sere in zajebava druge. Pa ta je rojen za politiko.
— Лучше da mu ne dajemo idej.
— Ma koj ga jebe…

Kako se vedno poklopi, da seronje brez realnih rezultatov delajo sranja v kolektivu?

Kako nikoli to ni nekdo, ki res super dela svoje delo?

Čudno, kajne?

Jebem mu mater.. Naopak sem. Kadarkoli vidim, da je nekdo boljši od mene, želim biti blizu in se učiti. Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi poskušal ga sjebati, da bi jaz izgledal bolje.

In super je, da jih je bilo do zdaj veliko boljših od mene.

In veliko sem se lahko naučil. Zelo sem srečen zaradi tega.

Poznam sebe in če sem jaz najpametnejši v ekipi, je čas, da gremo naprej.

Daleč sem jaz od najpametnejšega.

Pa tudi ni fora, da se tekmičim z nekim polusvetom. Hočem imeti prave sparing partnerje.

To življenje naredi bolj zanimivo.