Po več kot dveh letih sem odpovedal sestanke.

Nisem ok, bolan sem in ne morem se več maltretirati.

Zanimivo je, da nikoli nihče ni vprašal, kako bom potoval ali šel kam, ko me je kaj bolelo ali ko sem bil bolan.

Ampak ko sem prvič odpovedal potovanja in sestanke zaradi tega, mi je cel dan zvonil telefon.

— A res nikakor ne moreš priti?
— Ne, čisto sem sjeban.
— Ampak to nam je res pomembno.
— Vse nam je pomembno.
— Pa ja, ampak če to zamudimo, bo groza.
— Ne bo. Groza je to, kar dela Izrael, to je samo prestavljen sestanek za par dni.
— Poskusil bom prestaviti.
— Reci, da sem bil z neko tajsko prostitutko in da je zelo nalezljivo.


Kako jim ni odveč.

Ljudje mirno izginejo iz firme za tri tedne, potem pa se zgražajo, ko vzameš dva dni off.

Dobro, zdaj sem itak v obdobju, ko me zabolijo mnenja drugih, ampak vedno mi je to zanimivo.

Kako so nam standardi drseči.

Najtrdnejša merila nimajo nobene osnove v realnem svetu.

Subjektivno na max.

Ko smo že pri pavzi, nisem se ravno razmahnil, dva dni. Pravzaprav manj.

Drugi dan že potujem v Bolgarijo. Seveda, če mi bo vsaj malo bolje.

Kako dobro bi bilo, če bi šli kakšni drugi na bolniško.

Žal tisti najbolj bolni nikoli ne gredo.

Oni sedijo v skupščini, v predsedstvu, na pozicijah.

Vsem pa je potrebna strokovna pomoč.

Upam, da bodo vsekakor končali v eni od institucij zaprtega tipa… Katerikoli.

Tudi tukaj imamo neke face, ki izgledajo, kot da so jih spustili za vikend.

Kar je najhuje, v devetdesetih odstotkih primerov, ko vidim kakšnega idiota na tv, se izkaže, da smo jim ga mi izvozili.

Kako nam to tako dobro gre?