Gledam, kako se grabijo. Kako se tekmujejo, da pokažejo, kdo od njih je bolj podpiral boj proti zlu.

Draga deca.

Ne pozabite, kdo je bil na kateri strani. Ne bodite vzvišeni v zmagi. Ne odpuščajte.

Vse veste. Izborili ste si to sami.

Na drugi strani so tisti, ki so bili ves čas proti vam, na tretji pa mi, ki smo pobegnili.

Ta zmaga ni naša. Mi nimamo nič s tem. Mi se lahko samo veselimo zaradi vas.

Na nek način smo vam tudi hvaležni. Na nek način ste nas postavili nazaj na zemljevid sveta. Spet je nekako kul biti od tod.

Ti smradi pa, ki se vam zdaj obešajo na hrbet in pripovedujejo, kako bi tudi oni podprli, ampak si niso upali, so navadni smradi.

Še nekaj izvrže smrade na površje.

To so zapuščinske razprave.

Nikoli več zgodb o pravicah do uživanja v nečem, kar je pridobil nekdo drug.

Nekaj njih sem opazoval od strani.

Popolno.

Ko so bili stari bolni in naporni, so šli vsem na kurac. Zdaj, ko je treba deliti tisto, za kar so se oni cimali celo življenje, pa niso tako slabi.

Da bi vsaj umrli prej. Da se ne bi rabili cimati.

Jebiga, svetu se ne da ugoditi.

Jaz pa po svoji novi dobri navadi zamujam s pisanjem.

Jebiga, sestanki, pot, nervozna riba na meji, vse to se sešteva.

Ni, da ni inspiracije. Pa naj se počutim še tako sjebano, ko vidim, kako trpajo onega debila v Ameriki in kako aretirajo te naše debile, se mi dvigne.

Nisem bil tako napaljen že od osnovne.

Jutri je poseben dan. Dan za sarmo in dan za burazerja.

Ponosen sem.

Nekoč je on hodil na koncerte gledat mene, zdaj grem jaz gledat njega.

Tako je prav.

E ja, videl sem tudi tisto ribo, ki je rekla, da bo plesala kolo, medtem ko jih bodo aretirali, kako pleše kolo.

Aretirajo jih.

Prvič v življenju se mi kolo ne zdi bedno.