Že sem skapiral, kaj me jebe. Kaj mi manjka in kaj povzroča, da se počutim tako prazno in izgubljeno.

Včasih mi po naključju uspe, da se srečam z ljudmi, ki sem jih nekoč poznal.

Čudno je, kako imamo možnost nadaljevati pogovor, ki smo ga prekinili pred 15 leti.

Te pogovore smo prekinjali iz upravičenih ali neupravičenih razlogov, to ni več niti pomembno.

Ko nekoga poznaš, ko si nekoga imel rad, ni potrebe po ogrevanju.

Vse je tu.

Par besed in spet smo tisti, ki smo bili nekoč.

Vsak s svojim sjebom, vsak s svojimi brazgotinami, ampak smo mi.

In to zdravi. Takšne stvari me držijo.

Mogoče bi moral to pogosteje delati.

Pa se pogovarjamo o stvareh, ki se ne tičejo vsakdanjega življenja.

Imel sem priložnost, da sem se z dvema mladima fantoma pogovarjal o problemu slabih piscev v današnjem dramskem ekosistemu.

Onadva sta igralca, jaz pa rad berem.

Debata ni bila umetna.

Pogovarjali smo se brez potrebe, da bi imel kdo prav.

To mi manjka. Pogovori brez nadjebavanja.

Pogovori brez nakupovalnega seznama.

Ok, vem, da je treba kupiti tristo kurcev vsak dan, ampak če dovolim, da se mi življenje zoži samo na to, postanem grozen.

Imam občutek, da zasedám mesto na planetu nekomu, ki bi znal živeti.

Če iz vsega naredim obveznost, kaj ostane zame?

Kam izginja kreativni del osebnosti?

Kaj je s svobodo?

Zadnje dni si postavljam kup vprašanj.

Seveda nimam odgovorov.

Ampak nekatere osebe se vračajo.

Za nekatere sem res vesel.