Čudno je to.

Ko bi moral biti pravi, sem bil napačen.

In ta občutek, ki te konstantno spremlja, kot da živiš med dvema urama, od katerih ena zamuja, druga pa hiti.

Ko nekaj želiš in tečeš za tem, tu ti je. Na dosegu roke. In vedno se izmakne.

Na koncu svojo željo dohitiš, ampak ali je ista?

Tudi mene počasi dohitevajo moje misli, to delam že več kot 180 dni.

Ne vem, ali se ponavljam, verjetno. Koga sploh briga za to?

Dovolj svečk sem upihnil, da vem, da se tudi stvari v življenju ponavljajo, zakaj se ne bi tudi na blogu.

— Dober dan, imate to vino?
— Kako da iščete ravno tega?
— Pred dvajsetimi leti sem bil tukaj s pokojnim očetom. To je najboljše vino, kar sem jih probal.
— Imamo to vino, ampak nimamo tega okusa, ki ga iščete.
— Kako to mislite?
— Pa niste več tista oseba izpred 20 let, zdaj ima to vino popolnoma drugačen okus.
— Ne razumem vas.
— Ah, gospod, vi ne iščete vina, vi iščete tisti občutek.


Ta pogovor sem poslušal od strani.

Nisem vedel, ali je to pogovor dveh pijancev ali nekih dveh zajebanih filozofov.

Ne vem niti, ali obstaja kakšna razlika.

Bo vino, ki ga jaz iščem dvajset let, imelo okus, ki ga želim?

Ali pa je to, kar je rekel vinar rdečega nosu, neka univerzalna resnica.

Kupil sem si masterse.

Ko sem bil klinec, so bile to večinoma igrače za bogate.

Zdaj sem jih našel. Nisem več klinec in zdaj so mi nekatere stvari malo bolj dostopne.

Enega sem privlekel domov celo iz Mehike.

Navduševal sem se nekaj dni.

Klinec jih je gledal, kako stojijo na polici.

Prosil je, da se igra z njimi.

Seveda mi je najprej šlo skozi glavo, da jih bo razjebal in pogubil dele.

Ustavil sem se in malo razmislil o celem konceptu.

Jebeni kos plastike.

To je narejeno, da se klinci igrajo, ne pa da jaz zdravim svoje komplekse, ki so jih povzročile sankcije.

Dal sem mu.

Z vsako figuro je šel tudi kratek strip.

Vse smo jih prebrali.

Skeletor mu je najljubši.

Meni je to čisto ok.