Prišel je tudi ta dan… Odločil sem se, da poskusim. Jebiga, izgledajo kul, mogoče ne bo neumnih iger…Kaj pa vem.

— Koliko nas bo?
— Maksimalno 10 ljudi.
— Idealno, vsaj za pet se bom lahko skril.

Pripeljal sem se z avtom do lokacije, ki so mi jo poslali. Neka luknja blizu meje.

Vse je ravno in to mi je všeč.

Deset ljudi, pijača, ogromno posestvo z jezerom.

Ni prisilnih iger. Ni predavanj o izmišljenih uspehih podjetja.

Do jajc.

V nekem trenutku je v naše dvorišče zapeljal kombi.

— Kaj je to?
— A, prišli so nam peči žar.
— Prišli so nam peči žar?
— Ja, čez pol ure pa nam prinesejo še vino za degustacijo.

Kje sem jaz do zdaj živel?

Zakaj sem vedno smrdel po oglju?

Pride ekipa z mesom, celotno opremo, speče, zadimi, pospravi vse in čau.

Moje je samo, da jem in pijem.

Navlečem se na te zadeve.

Zbrali smo se v eni od sob zaradi pomembne napovedi.

— Takole, ljudje, jaz grem dva tedna na dopust in v tem času ti vodiš firmo.
— Jaz vodim firmo?
— Da!
— Si prepričan?
— Absolutno.
— Ok ljudje, poslušajte sem! Od jutri vsem 20% višja plača in kolektivni dopust do septembra!
— Ej, čakaj, čakaj, ne gre tako!
— Kako ne gre, saj si rekel, da jaz vodim firmo.
— Ljudje, on se spet malo šali. Ni veze, pozabite na to. Ti pa, ti ne vodiš firme.
— Jebiga, kolegi. Oprostite. Poskusil sem, dal sem vse od sebe. Naše sence bodo hodile po pokopališču, plašile vrane in krale češnje!
— Kaj ti govoriš?!
— Ni veze, sproščeno.

Še enkrat sem uspešno pobegnil prividu oblasti in moči.

Od pozicij imam najraje plačo.

Za to se moramo boriti.