Spet na poti. Dobro je, bil sem dva dni doma. Ne vem več niti, kje živim.

Ima to tudi dobre strani. Tokrat ni samo služba. Končno bom počival en teden.
Plan mi je, da ne odpiram mejlov in se ne javljam na telefon.

Plaža, rum in cigare.
Lepota je v preprostosti.

Precej pogosto mislimo, da je nekaj slabo, če izgleda preprosto.
Precej pogosto smo idioti.

Ampak pred dopustom, še tri dni v Budimpešti.

V tem mestu sem več kot doma, počasi mi postaja dom.

— Imaš tukaj kako?
— Kako to misliš?
— No, dosti časa si tukaj, imaš tukaj kako žensko?
— Nimam.
— Moramo ti tukaj najti nekaj, da imaš eno družino za tukaj.

Če bi lahko izbiral, kaj najmanj potrebujem v življenju, bi to verjetno bila ena družina "za tukaj".

— Daj kakšen katalog, pa da izberem.

Predstavljam si sebe z "družino za tukaj" in mi je precej smešno.

Mogoče bi bilo koristno, ampak z družinami sem končal.

Še huje, predstavljam si, kako mi nekdo išče žensko.

A res tako izgledam, jebote?
A res mislijo, da si ne bi mogel sam najti ženske ali moškega, če bi mi bilo do dodatnega trpljenja v življenju?

Moram podelati na sebi.

Mogoče da začnem z ličenjem.

Ali da neham srati.

In da poslušam.