— Dobro jutro Slavica.
— Dobro jutro oče.
— Slavica, stokrat sem ti rekel, da me ne kličeš oče.
— To je tvoja župnija, ti si pop, vsi te tako kličejo.
— Slavica, jebiga, žena si mi, ne kliči me oče.
— Ne preklinjaj.
— Moram preklinjati, ko mi ubijaš še to malo jutranje erekcije, kar mi je ostalo. Zajebi me teh sranj.
— Ti si božji človek, ne govori tako Dragan!
— Slavica, če verjameš v ta sranja, smo vsi božji ljudje. Pusti me.
— Tebi so to sranja Dragan. Tebi je bog sranje.
— Aman ženska. A mi mora presedati vsaka jutranja kava. Če bi obstajal, bi mene prvega vrgel iz službe.
— Tebi je to samo služba, oče Dragan?
— Ja, jebiga, služba je. Če bi se šolal za mehanika, bi mi to bila služba. Tako pa, kaj naj. Za to sem se šolal, to mi je služba.
— In vsi tisti ljudje, ki prihajajo na liturgijo?
— Kup licemerov, ki iščejo odpuščanje, ker varajo žene in kradejo prijateljem. Gnusijo se mi.
— S tabo se je nekaj zgodilo. Znorel si.
— Kaj se je zgodilo z mano Slavica?
— Ne vem, hudič te postavlja na preizkušnje.
— U, ja jebote. Hudič. Kakšen kreten sem!
— Kaj je bilo Dragan?
— Prinesi mi kovček za eksorcizem. Čisto sem pozabil.
— To je danes? Kako lahko pozabiš tako pomembno stvar?
— Katera pomembna stvar? Kup norcev, ki hočejo kamenjati deklico?
— Obsedena je. Hudič je vstopil vanjo.
— Ti si ženska znorela.
— Ne, ti si izgubil vero.


Po treh urah vožnje se je Dragan znašel na mestu, kjer je bila obsedena deklica.

A je možno, da nobena hiša nima jebene fasade?

Kakšen narod smo to? Nič ne moremo narediti do konca.

Zato tudi živimo tako, kot živimo.

— Dober dan oče, bog pomagaj.
— Bog vam pomagaj. Kako ste?
— Nikakor oče. Odkar je to vstopilo v našo Marijo, je ne prepoznamo. To ni več ona.
— Peljite me do nje. Želim jo videti.


Marijin oče je peljal očeta Dragana do otroške sobe.

Ko so odprli vrata, je Dragan videl šibko dvanajstletno deklico, kako prestrašeno gleda vanj.

Ob posteljo je odložil svoj kovček za eksorcizem in previdno sedel na rob žimnice.

— Živjo Marija, jaz sem Dragan. Kako si?
— Živjo oče Dragan. Dobro sem, hvala za vprašanje. Kako ste vi?
— Evo, bogu hvala dobro. Ne morem se pritoževati. So tudi slabši dnevi.
— Oče, ali mi lahko pomagate?
— Upam, da lahko. Počakaj me, pridem čez minuto.


Šel je iz Marijine sobe in poiskal njenega očeta.

— Zdaj sem govoril z Marijo. Meni izgleda čisto normalna.
— Ne veš ti oče, to je hudič. Sam hudič.
— Kaj govorite človek, kakšen hudič?
— Ko sede pred televizor, ni deset minut, začne se tresti, telo se ji krči, pena ji gre na usta.
— Pa ste jo peljali k zdravniku?
— Ne, pri vračari smo bili. Tu nad vasjo živi. Rekla — hudič. Nič drugega ne more biti. Tako pravi.
— Torej niste bili pri zdravniku.
— Ne, vi ste naše edino upanje. Ali vi ali jo vržem v vodnjak. Jaz te sramote ne morem trpeti.
— Čakajte, čakajte. Kakšen vodnjak. Obljubite mi, da jo boste, ko končam obred, peljali k zdravniku.
— Pa kako se medicina strinja z religijo.
— U, zdaj po tem novem kanonu iz Rusije se odlično strinjata. Obvestilo bo v vseh cerkvah.
— Če vi tako pravite oče….


Kakšni jebeni kromanjonci. Ubili bodo deklico z epilepsijo samo zato, ker mislijo, da je vanjo vstopil hudič.

Kaj smo naredili iz tega naroda.

Jebo nam pes mater.

— Živjo Marija, ali lahko vstopim?
— Vstopite oče.
— Hvala. Marija, ko gledaš tv, kaj rada gledaš?
— Brat ima nek disk z japonskimi risankami, to mi je najljubše.
— Dobro Marija, dobre so manga risanke, tudi jaz jih imam rad. Te lahko samo nekaj prosim?
— Seveda oče, povejte.
— Poskusi gledati kaj drugega. Vsaj dokler te oči ne pelje k zdravniku, da dobiš terapijo.
— Kakšno terapijo?
— Ni nobenega hudiča Marija. Bolna si.
— Meni govorijo, da sem slaba in da je zato hudič izbral mene.
— Oni ne vejo, kaj govorijo. Ti si super in boš super, ampak moraš biti močna in ne gledati tega, dokler terapija ne začne delovati.
— Dobro oče.
— Jaz pa bom tem rekel, da smo opravili obred in da je hudič zletel iz tebe.


Na poti nazaj je Dragan razmišljal o tem, kako so bili vaščani blizu, da kamenjajo deklico.

Razmišljal je, kakšna je njegova vloga in vloga njegovih kolegov v vsem tem.

Slabo mu je postalo.

Ugotovil je, da je del sistematičnega poneumljanja ljudi.

On ni bil tak.

Postal je del tega.

Jasno mu je bilo, da je del problema, ampak živel je tako lepo in lagodno.

Prav tako kot vsi mi.