Rad sem imel inštrukcije.

Še vedno me prevzame nek lep občutek, ko me nekdo vpraša, ali lahko pomagam nekomu v zvezi z znanji, ki jih imam.

Še posebej, če tega nekoga res zanima tema, o kateri govorimo, je užitek popoln.

Nikoli nisem bil drkač tipa aaa poglej, kaj jaz znam, ti pa ne.

Bolel me je kurac, kapiram, da znam več od mnogih, ampak tudi da mnogi znajo več od mene in to me ne obremenjuje ravno veliko.

Redko sem imel priložnost delati s klinci, ki so hoteli znati več.

Večinoma so bili to otroci staršev, ki so se ustrašili, da bo ravno njihov potomec padel na popravnem, ali pa je že padel.

Skozi te otroke sem spoznal tudi šolski sistem.

Šolskega sistema otroci ne zanimajo. Tja hodijo ljudje, ki so ponižani, da dobijo ravno dovolj denarja, da plačajo račune in kupijo najslabšo hrano na trgu.

Jebe se jim za nove genije. Nimajo oni časa razmišljati o tem, kdo nas bo zdravil, kdo bo kreiral ta svet…

Malo težje se fokusiraš na skupno dobro, ko ti krulijo čreva, jebiga, takšna je narava.

Isto se mi ponavlja tudi v službi.

Do jajc mi je, ko nekoga mladega zanima, da se nauči kaj več.

Za to je vedno prostora in mi starejši bi morali biti pozorni na to.

Vedno so me živcirali moroni, ki nočejo deliti znanja.

"Jaz sem se to naučil in nihče drug tega ne sme vedeti".

Ajd', odjebi, retard.

Lovim se, kako s klinci delam na super zanimivih stvareh.

Dajejo mi ideje. Jaz pa, kot vsak izkušen vampir, uščipnem malo te njihove energije in jo uporabim, da se dvignem takrat, ko mislim, da je vse šlo v kurac.

Seveda so tudi bedaki, ki bi samo radi, da nekdo naredi nekaj namesto njih.

Bedaki so vedno bili in morajo biti. Imajo svoje mesto v prehranjevalni verigi.

Malo nerodno je, da so se organizirali tako, da tvorijo nekega supermegazorda in da jih, ko se enkrat sestavijo, ne moreš premagati.

Ampak jebiga, ne bomo se predali brez boja.

Vse v vsem, dico draga, sprašujte. Vse, kar vas zanima.

Iščite odgovore.

Kdor vam noče pomagati, ga prijazno pošljite v kurac in mu nalijte ricinus v kavo.