Spet se je zgodilo. Tokrat od osebe, za katero nikoli ne bi pomislil, da me pozna.

Poznava se zelo kratko.

Je možno, da sem tako očiten?

Mislim, če nič drugega, mi je to dokaz, da pišem tako, kot se obnašam. To je menda kul.

Zdaj, postaja zajebano, mogoče se kdo lahko užali, če se prepozna v tekstih.

Jebiga, oni so plod mojega razmišljanja v določenem trenutku.

Za nekatere ljudi sem mislil, da so seronje, pa so sčasoma pokazali, da niso.

Nekateri, za katere sem mislil, da so super, so pokazali, da so seronje.

Tudi sam se gibljem na tej skali od ok tipa do seronje, nič strašnega.

Vsi smo govna.

Toliko ljudi iz moje okolice zdaj že ve za to, da ne vem, koga še zajebavam s foro anonimnosti.

Ni važno, furala bom še malo, potem pa postanem milijunaš in zbogom ščurki.

Zgodilo se mi je tudi nekaj, česar se nisem ravno nadejal.

Prvi intervju megla bloga.

Ne bom zdaj govoril, za koga in kako, link bom delil, ko bo čas.

Fora je, da sem ostal pri tem, da želim ostati Megla, ne jaz.

Vprašanja so mi bila precej zanimiva, ni fer, da jih zdaj obnavljam tukaj, ampak me vedno presenetijo ljudje, ki so odprti za nekaj novega.

So neki liki, ki se prebijajo skozi bloge in zares obstajajo. So nekateri, ki bi radi obstajali.

Jaz pa, jaz vsakemu od njih poskušam narisati nek karakter. Poskušam si jih predstavljati v raznih situacijah.

Razvija mi domišljijo. Brez marsičesa sem ostal na nekih poteh, brez domišljije ne bom.

Če začne trokirati, bomo pojačali droge in vse ok.

Nisem veliko razmišljal o tem, kaj bo, če se kdo najde v kakšnem od tekstov in se užali.

Ne bom niti zdaj.

Ni mi namen nekoga direktno užaliti. Vsaj ne zavestno.

Razen politikov, njih prav namerno žalim.

In mogoče nekaterih pevcev, tudi njih prav namerno žalim.

In še par idiotov, ampak oni itak ne berejo.