Radi imamo fudbal, radi imamo nogomet, radi imamo ženske in čevape.

Radi imamo igro, pesem, šalo, ampak najbolj od vsega imamo radi prepovedi.

Na prepovedih smo odraščali, prepovedi nas hranijo.

Ne zanima me osebna svoboda izbire, kolikor to, da nekomu nekaj prepovem.

Da se razumemo, nisem v poziciji, da karkoli prepovedujem. Če bi bil, bi bilo jebeno.

Neki prebivalci ene od naših banana držav želijo prepovedati koncert nekega klinca.

Ne, ne zato, ker poje sranje pesmi. Zato, ker je zapel eno tujo pesem (kolikor sem skapiral, večinoma to tudi dela).

Ampak ne katerokoli tujo pesem.

Tujo pesem, ki jo imajo radi ustaši.

E, zdaj… Tu imamo več slojev.

Uprli so se četniki.

Mislim, če so ti ok četniki, ti morajo biti ok tudi ustaši. To je kot Božiček in jeleni. Eno ne gre brez drugega.

Ampak generalno, kaj te boli kurac?!

Ti ni všeč? Ne greš.

Ti je všeč? Greš.

Živiš v državi, v kateri ne obstajajo nobene pravice.

In to te moti?

Ne moti te, da so ženske maltretirane, da ti je na oblasti mafijska druščina, ampak klinec, ki je pel neko pesem, e, tega pa ne bomo dovolili?!

Bednost res ne pozna meja.

Niste se uprli, ko pojejo nekateri, ki so skrivali morilce premierja vaše države.

Vsak dan imam nove teme za razmišljanje.

Hvala vam.

Če se kdaj dogovorite, da prepovemo vso sranje glasbo, se mi javite, to mogoče celo podprem.

E ja, ali pa pojavljanje vojnih zločincev na televiziji.

Mogoče bi se lahko proti temu uprli.

Ali metanje smeti v reke.

Ali pretepanje in mučenje šibkejših.

Ajde, junaki, potrudite se.

Imate toliko materiala…