Odkar se je začelo to sranje od prvenstva, ga iz milosti imenujem prvenstvo za bogate.

Moral bi mi biti ok, da kup starcev mojih let vleče svoje kosti po igriščih. Lahko bi se identificiral.

Odločil sem se, da vseeno ne bom.

To je odlična kopija norega sveta, v katerem živimo.

Vse je postal jebeni tik tok.

Vse se dela za nek rekord, pa naj bo še tako nor in neumen.

"Ostal bo zapisan kot najstarejši igralec, ki je odigral 57' na svetovnem prvenstvu brez infarkta."

Da ne govorim, da je eno najdolgočasnejših prvenstev, ki sem jih spremljal, prvo, ki se ga jasno spomnim, pa je bilo prav tako v Ameriki, '94.

Evropska si zapomnim od malo pozneje. Imeli smo nekaj problemov na lokalu.

No, v tej nori dirki za lajke in denar od reklam se pojavi ON.

Tisti, ki je.

Še vedno ni pribitan na križ, ampak samo čakamo, da nam sporoči tudi to.

Pokliče tistega degenerika iz ene od prejšnjih objav in reši situacijo.

Sit sem reševalcev situacij.

Rabiš osebno izkaznico, imam človeka, ki bo rešil. Rabiš kemoterapijo, imam človeka, ki bo rešil. Treba izbrisati suspenz zaradi rdečega kartona, imam človeka…

Vse ste zasrali. Jebeno ste vse zasrali.

Uspeli ste biti največji šabani v najšabanskem športu na svetu.

Dokdaj?

A da pustite revščini, da vsaj brca žogo brez vas?

Edina dobra stvar je, da so jih ti drugi degeneriki uspeli usrati na tekmi. Ajde, vsaj neka satisfakcija.

Seks ostaja edina zabava za revščino.

Dokler nam tudi tega ne ukinejo.