8. jul 2026
Turisti
Ena od najhujših vrst bitij na tem svetu so turisti. Treba jih vse pobiti.
V trenutkih, ko sem turist, bi bilo treba ubiti tudi mene.
Trudim se, da se zamaskiran, ko grem nekam. Tukaj, kjer sem zdaj, sem že preživel toliko časa in poznam vse lokalne luknje, da se ne imam več za turista.
Vsaj ne za takega, kakršen sem, ko grem na kakšna druga mesta.
Izogibam se "našim" ljudem, izogibam se Britancem, Rusom in tistim, za katere nikoli ne vem, kdo so, ampak jih je veliko in vedno nosijo dežnike in imajo gedžet za vse.
Življenje se mi je zgodilo tako, da včasih uporabljam storitve velikih hotelskih verig.
Odhod v faraonske dežele je eno najlepših in najhujših doživetij.
Rad preživljam čas pod vodo in s te strani ni veliko boljših in lepših destinacij na svetu.
Tisto, kar se istočasno dogaja nad vodo, je grozno.
Kopi ljudi, ki na svoji zemlji imajo nekaj, čemur se nikoli ne bodo smeli približati.
Nasmejani delavci, ki delajo 17 ur za nek drobiž.
Mi pa, zadebeleli srednji razred iz Evrope, se delamo bogate pred lokalno revščino.
Ko prevrtim film, je res žalostno, jebote…
Zrno človečnosti v meni se je prebudilo, ko sem gledal, kako sužnji pletejo travo od malo drugačne trave, da bi bila enotravna površina. Razmišljal sem, koga boli kurac za to?!
Ali je prišel kakšen debel Britanec in se pritožil menedžerju, ker sta dve različni vrsti trave na istem travniku in ne more pokazati svojih nogometnih znanj na tako neplemeniti površini?
Skratka, šel sem do sobe in iz hladilnika, ki so ga neki drugi sužnji neprekinjeno polnili, sem vzel vode, kolikor sem lahko odnesel.
Vodo sem razdelil tistim mučenikom, ki so delali na plus petdeset stopinjah.
Pomiril sem svojo debilno vest, njih pa so faraoni verjetno kamenali do smrti, ko so videli, da pijejo vodo brez ameb.
Zagotovo obstaja kakšno podobno pravilo v kakšni sveti knjigi.
Ampak mi smo dreki.
Počutil sem se slabo, ampak sem ostal tam.
In ne samo to, to ni bil edini obisk te dežele. Vsak jebeni resort je enak.
Realno sem drek, ampak verjetno so še večji.
Rad bi na blogu odprl komentarje in pogledal, kdo je največji drek.
Še vedno so mi hujši tisti, ki se delajo, da jim je do jajc, medtem ko jedo jadransko ligno za sto milijard mark na otoku, ki mu domačini rečejo otok.
Zelo dobri ljudje…
V trenutkih, ko sem turist, bi bilo treba ubiti tudi mene.
Trudim se, da se zamaskiran, ko grem nekam. Tukaj, kjer sem zdaj, sem že preživel toliko časa in poznam vse lokalne luknje, da se ne imam več za turista.
Vsaj ne za takega, kakršen sem, ko grem na kakšna druga mesta.
Izogibam se "našim" ljudem, izogibam se Britancem, Rusom in tistim, za katere nikoli ne vem, kdo so, ampak jih je veliko in vedno nosijo dežnike in imajo gedžet za vse.
Življenje se mi je zgodilo tako, da včasih uporabljam storitve velikih hotelskih verig.
Odhod v faraonske dežele je eno najlepših in najhujših doživetij.
Rad preživljam čas pod vodo in s te strani ni veliko boljših in lepših destinacij na svetu.
Tisto, kar se istočasno dogaja nad vodo, je grozno.
Kopi ljudi, ki na svoji zemlji imajo nekaj, čemur se nikoli ne bodo smeli približati.
Nasmejani delavci, ki delajo 17 ur za nek drobiž.
Mi pa, zadebeleli srednji razred iz Evrope, se delamo bogate pred lokalno revščino.
Ko prevrtim film, je res žalostno, jebote…
Zrno človečnosti v meni se je prebudilo, ko sem gledal, kako sužnji pletejo travo od malo drugačne trave, da bi bila enotravna površina. Razmišljal sem, koga boli kurac za to?!
Ali je prišel kakšen debel Britanec in se pritožil menedžerju, ker sta dve različni vrsti trave na istem travniku in ne more pokazati svojih nogometnih znanj na tako neplemeniti površini?
Skratka, šel sem do sobe in iz hladilnika, ki so ga neki drugi sužnji neprekinjeno polnili, sem vzel vode, kolikor sem lahko odnesel.
Vodo sem razdelil tistim mučenikom, ki so delali na plus petdeset stopinjah.
Pomiril sem svojo debilno vest, njih pa so faraoni verjetno kamenali do smrti, ko so videli, da pijejo vodo brez ameb.
Zagotovo obstaja kakšno podobno pravilo v kakšni sveti knjigi.
Ampak mi smo dreki.
Počutil sem se slabo, ampak sem ostal tam.
In ne samo to, to ni bil edini obisk te dežele. Vsak jebeni resort je enak.
Realno sem drek, ampak verjetno so še večji.
Rad bi na blogu odprl komentarje in pogledal, kdo je največji drek.
Še vedno so mi hujši tisti, ki se delajo, da jim je do jajc, medtem ko jedo jadransko ligno za sto milijard mark na otoku, ki mu domačini rečejo otok.
Zelo dobri ljudje…