Dragi dnevnik, zdaj je dve uri po polnoči.

In ne, nisem ravno prišel iz alkoholiziranja in nadrogiranja kot vsak normalen človek.

Ne, vstal sem, da se pripravim na Igmanski pohod.

Draga mama, zakaj me nisi mogla naučiti krasti po supermarketih in biti normalen kmetavzar.

Zakaj je bila edina kazen za nespoštovanje dogovora?

Dragi oče…. Nič veze.

No, ko smo končali z zgodnjejutranjo patetiko, mi nekaj hodi po glavi.

Jebo življenje brez navdušenja.

Mora biti nekaj. Sličice, šport, narava, glasba, pajdo. Moraš se bre navduševati nad nečem.

To opičevanje likov, ki prehajajo iz fantov v babe, je gotivno.

Gremo se plezat, tako bomo zagotovo prelisičili smrt.

Pa mogoče nam tudi kurci spet začnejo vstajati. Upam, da ne bodo.

Naspan sem, ob polnoči sem šel v posteljo. Komaj čakam, da me začnejo šlatati halucinacije tam gor.

Včeraj sem šel kupit vse, kar rabim za te pohode.

Kupil sem čelado. In nič drugega…

Jebeni štreber, ki se boji, da mu bo nekaj poškodovalo možgančke.

To, da se bom po tisti vukojebini vlekel v šorcih za tek, to pa nima veze. Važno, da imam šlem.

Imam štiri banane in sto litrov vode.

Kot ko se pakiraš za morje. Vržeš celo omaro v kovček in potem nosiš dve majici in kopalke naslednjih deset dni.

Ampak ne, mene ne bo nič presenetilo. Če začne snežiti, naj sneži. Če me napade medved, daj no brate, pa da vidiva. Hrvati me verjetno ne bodo napadali, oni so zdaj na morju.

Tako da, jaz krečem z lahkih petnajst kilogramov na hrbtu, od katerih je polovica voda, če se slučajno odločimo, da gremo do Sahare.

Partizanščina v meni je velika.

Lahko se kurčim zdaj, ko vem, da gor ni Švabov.

Vsaj ne tistih Švabov.