Ne vem, kaj sva.

Predaleč, da bi bila karkoli, in preblizu, da bi bila to, kar bi lahko bila.

Čudovita aproksimacija Paulijevega principa*.

Nekaj čudovitega je v tebi, nekaj, kar bi moral skriti pred drugimi.
Verjetno tudi pred mano.

Pa vseeno, tako sem privlačen, da ne vem, kako naj regiram.

Kje so meje? Kdo jih postavlja?

In zakaj moja retardirana glava sploh razmišlja o tej temi?

Kaj bi bilo, če bi bile stvari drugačne?

To mi je ena od najljubših variant.

Vsi razmišljamo o tem, kako bi bilo do jajc, če bi bile stvari drugačne.
Kaj pa, če drugačne stvari pomenijo, da nimam nog ali da imam IQ2?

A bi mi bilo potem do jajc, da so stvari drugačne.

Predstavljam si sebe, kako se vlačim po tleh, jajca mi v prahu. Ti pa… Absolutno očarana…

Ja, seveda.

Stalno nekaj jamram, mogoče pa je vse popolnoma pripravljeno zame.

Kakšen jeben bolnik…

Mogoče boljše ni moglo.

Ampak ti…

Ti si nekaj drugega.

Tudi če bi bile stvari drugačne, zate bi bilo super.

Vem to.

*(Paulijev princip izključitve) je temeljno kvantnomehansko načelo, ki pravi, da dva ali več identičnih fermionov (delcev s polceloštevilčnim spinom, kot so elektroni) ne moreta hkrati zasedati istega kvantnega stanja znotraj enega sistema.