Razumem, da je vse lažje ob zvoku valov.

Mrtev sem utrujen, zmlet, izčrpan. Ampak vse to izgleda kot lahek trening, zato ker lahko s terase gledam ocean.

Ni ravno blizu, imam kakšnih 20m do vode.

Niti mi ne gre na živce, da so me klicali cel dan, čeprav vejo, da sem na dopustu.

Lagano smo.

Vsi bi morali živeti vsaj pol leta ob morju. Preko socialnega.

A to sploh še obstaja?
Da lažem, da imam kakšno astmo, neko sranje in da mi lahko pomaga samo zrak Atlantika.

Verjetno bi me poslali v norišnico ali v neko vas, da se valjam v blatu.
To kot pomaga.

Pomaga kurac.

Če bi valjanje v blatu pomagalo, bi živeli 250 let.

Tu smo svetovni faca.

Za vsak slučaj, jaz izkoristim vsako priložnost, da se še malo povaljam.
Prešlo v navado…začel uživati.

Pustimo zdaj blato.

Valovi, prijatelji…

Skupine bab in dedkov sedijo po kavarnah in restavracijah in se glasno smejijo.

Tega pri nas ni, pri nas babe in dedki čakajo dve stvari, penzijo in smrt, pa kar prej pride.

Seveda, tukaj so babe z babami in dedki z dedki.

Že zdavnaj so ugotovili, da so samo istospolne skupnosti lahko garant dolgoživosti.

Kdor je prvi zakopal partnerja nasprotnega spola, nadaljuje z življenjem svoje gej renesanse.

Sploh ni slaba ideja.

Lahko bi bil gej.

Ampak ob morju.