Prihaja sezona nasilnih druženj.

Dan ali dva, ko vsi tisti, ki se za hrbtom sovražijo, igrajo, da so ravno srečni na raftingu v Pičkovcu.

Nikoli boljša ekipa. Vsi so tu, ker ravno želijo.

To je ena od manifestacij, ki jo s širokim nasmehom in v širokem loku obidem…Tradicionalno.

Ne zato, ker so vsi ljudje slabi, ampak vse nad pet oseb je zame skupina visokega tveganja.

Mogoče letos tudi grem na kakšnega. Moram dati ljudem priložnost, da me razočarajo.

Idealen team building zame je zaprtje v pisarno s še tremi ali štirimi, alkohol, pica in binge-anje the Office.

Moral bom kandidirati svojo idejo za kakšnega naslednjega.

Do takrat gledam poplavo objav na LinkedIn-u o tem, kako so vsi kul in kako imajo pravi life-work balans in kako je ravno super, da delajo v tej firmi.

In potem gre repostanje kot po ukazu. Kdor tega ne naredi, jo je najebal. Takoj kličejo tisti iz HR (ne mislim na Hrvate).

Lastnik ene firme, za katero sem delal, je prešel igrico. On je vodil celo firmo v sadovnjak, da mu berejo neka sranja, ki jih je posadil.

Žal mi je, da nikoli nisem šel. Gledanje množice IT strokovnjakov, osvobojenih fizičnega dela, kako berejo sadje, bi bila verjetno ena od bolj grotesknih stvari, ki sem jih videl v življenju. Absolute cinema…

Malo me jebe, da mi je ekipa, s katero zdaj delam, precej kul.

In realno, blejal bi z njimi.

Mogoče popustim pod pritiskom firmenih druženj in grem.

Verjetno vedno lahko pobegnem, če gre po zlu.

Mogoče pa se samo bojim sebe v takšnih situacijah.