Odločil sem se, da prespim v starem kraju. Obiščem staro mater. Mama je car in to je preverjena opcija za dobro hrano in dosti piva.

Vozim se že tisoč ur, prijalo mi bo alkohol, holesterol, nikotin in sprehod po starem kraju.

Vožnja proti tistemu delu Beograda je nekaj, kar sem preživljal vsak dan, dolga leta.

Vse izgleda drugače. In potem zavoj proti naselju, ki se iz nekega razloga vodi kot del Beograda. Vedno je bilo daleč od tega.

To je mogoče celo dobro.

Jebote, na kaj to zgleda…
Kjer koli je bila družinska hiša, zrasla je zgradba s 5 do 7 nadstropji in 742 stanovanji po 16 kvadratov. Milijarda avtomobilov, brez slutnje pločnika.

Obiskal sem razne zakotne našega planeta, ta je ena od slabših.

Električni kabli, ki visijo naokoli, nakazujejo na strokovnost osebja, ki se je ukvarjalo s tem delom, in napovedujejo skorajšnji kolaps lokalnega elektroenergetskega sistema, ampak to je tema za en drug blog.

Spomnil sem se sebe iz mlajših dni, svoje osnovne šole, prvega poljuba na šolskem dvorišču.

Glede na to, kako se moje življenje razvija, kot da je bil prvi poljub na silo, s strani hišnika…

Ampak tudi to je tema za en drug blog…

Kmalu sem opustil idejo, da se sprehodim po starem kraju. Dovolj je razočaranj za en dan.

Druženje z mamo ob preveč hrane in ravno prav alkohola je bila odlična odločitev.

Mama je car. Uspešno se spopada s to državo in tem mestom in temi ljudmi… in ne odneha.

Dojel sem še eno dobro stvar. Tisti narkomani, ki so mi razbili avto v garaži, so me pozdravili.
Parkiral sem avto na parkirišču pred zgradbo in niti enkrat nisem šel na balkon gledat, ali je še vedno spodaj.

Pokadil sem cigaret in šel leči v svojo "samsko" posteljo.

Življenje me še vedno zna presenetiti z lepimi večeri.

Dobro je.