Teh 45 minut imam zase, za svoja razmišljanja.
Petinštirideset minut avtoceste in vakuuma.

Kje sem zajebal?
Ali se da kako izvleči?
Kako zaposliti svoje misli, da se ne bi rabil soočati s svojimi problemi?

In potem začnem skozi različne scenarije.
Pustim vse in začnem novo življenje.

Ali bi tudi v novem življenju ponavljal iste napake iz starega?
Enkrat sem že začel na novo in ne izgleda dobro.

Mogoče ne rabim bežati od življenja, mogoče moram pobegniti od sebe.

Kako se to sploh dela?

Lahko bi poskusil klasično varianto, alkohol in droge. Jebe me to, da mi ni všeč vizualni paket, ki gre zraven.
Nočem se še razpadati po ulici in da me tako gledajo.

Bolje, da se razpadam od znotraj, tega nihče ne vidi.

— Ej, zdravo, kako si?
— Ej, zdravo, super sem.

Tako enostavno. Kako se prej tega nisem spomnil.

Zdi se, da vse svoje nosim s sabo.
Ko grem nekam, razpakiram kovček in na nove police lepo zložim stare napake.

Skrbno jih gledam, se nasmejem in si rečem:

— Gremo še en krog.

Zdi se, da se na to ložim.

Lahko bi si izbral kakšen boljši fetiš.