17. okt 2026
Tom
Poskusil sem klincu brati Toma Sawyerja.
Našel sem neko verzijo s slikami in se navdušil.
Tom Sawyer, jebote. Moj prvi kontakt z Markom Twainom.
Spomnim se, da mi je bilo zelo zanimivo, kako je navlekel svojega kompanjona, da barva ograjo.
Način, na katerega je nekomu predstavil, da je dolgočasno delo zabavno, samo da bi on lahko delal manj, se mi je zavlekel v glavo.
Celo življenje je tu.
Jebiga, priznam, velikokrat sem ga uporabil.
Pustil sem to ilustrirano varianto in se vrgel na staro dobro, za otroke, ki so lahko držali fokus več kot sedem sekund.
Še vedno je dobra.
Spomnil sem se, kako sem lahko videl i Misisipi, i splav i Indijanca Joeja.
Vse iz tistih črk na papirju, na eni terasi na obali Donave.
V glavi se mi je razvil cel film.
Se to še vedno dogaja?
Potem sem se spomnil fotrove zgodbe iz šole, zaradi katere je morala njegova mama na razgovor.
Prepričal je prijatelja, da Kiki bonboni nikakor niso zdravi, ampak da je njihov papirnati ovitek poln vitaminov.
Prijatelj je pojedel vrečko papirnatih ovitkov, fotr vrečko bonbonov.
Danes bi verjetno končal dosmrtno v prevzgojnem domu zaradi takšnega prekrška.
Zelo me zanima, kako bo izgledala njihova domišljija.
Kaj si oni morajo predstavljati, ko pa lahko večino stvari vidijo.
Kdo si danes predstavlja Misisipi? Greš na gulugulu, vtipkaš, vidiš.
Ne vem, ali se še kdo spomni dial-up povezav.
To je odpiralo slike sto let. Takrat smo znali ceniti joške.
Bilo je, kot da gledam striptiz. Telo se je počasi prikazovalo na ekranu.
In ravno nekje na polovici vpade soseda (dvojnica), ki ravno takrat rabi telefonsko linijo, da pokliče brata iz pripizdine.
Jebiga, moral sem si predstavljati ostalo.
Ena redkih generacij smo, ki je imela priložnost biti popolnoma analogna in skoraj popolnoma digitalna.
Jebote, zvenim, kot da imam sedemdeset let.
Spreminjam se v matorca, ki serje, kako je bilo, ko je bil on mlad.
Brat, saj to ni bilo tako daleč. Vsaj jaz nimam občutka.
Mogoče zato, ker mi je Tom spet zanimiv.
Mogoče zato, ker bi spet na splav pa po reki navzdol.
Našel sem neko verzijo s slikami in se navdušil.
Tom Sawyer, jebote. Moj prvi kontakt z Markom Twainom.
Spomnim se, da mi je bilo zelo zanimivo, kako je navlekel svojega kompanjona, da barva ograjo.
Način, na katerega je nekomu predstavil, da je dolgočasno delo zabavno, samo da bi on lahko delal manj, se mi je zavlekel v glavo.
Celo življenje je tu.
Jebiga, priznam, velikokrat sem ga uporabil.
Pustil sem to ilustrirano varianto in se vrgel na staro dobro, za otroke, ki so lahko držali fokus več kot sedem sekund.
Še vedno je dobra.
Spomnil sem se, kako sem lahko videl i Misisipi, i splav i Indijanca Joeja.
Vse iz tistih črk na papirju, na eni terasi na obali Donave.
V glavi se mi je razvil cel film.
Se to še vedno dogaja?
Potem sem se spomnil fotrove zgodbe iz šole, zaradi katere je morala njegova mama na razgovor.
Prepričal je prijatelja, da Kiki bonboni nikakor niso zdravi, ampak da je njihov papirnati ovitek poln vitaminov.
Prijatelj je pojedel vrečko papirnatih ovitkov, fotr vrečko bonbonov.
Danes bi verjetno končal dosmrtno v prevzgojnem domu zaradi takšnega prekrška.
Zelo me zanima, kako bo izgledala njihova domišljija.
Kaj si oni morajo predstavljati, ko pa lahko večino stvari vidijo.
Kdo si danes predstavlja Misisipi? Greš na gulugulu, vtipkaš, vidiš.
Ne vem, ali se še kdo spomni dial-up povezav.
To je odpiralo slike sto let. Takrat smo znali ceniti joške.
Bilo je, kot da gledam striptiz. Telo se je počasi prikazovalo na ekranu.
In ravno nekje na polovici vpade soseda (dvojnica), ki ravno takrat rabi telefonsko linijo, da pokliče brata iz pripizdine.
Jebiga, moral sem si predstavljati ostalo.
Ena redkih generacij smo, ki je imela priložnost biti popolnoma analogna in skoraj popolnoma digitalna.
Jebote, zvenim, kot da imam sedemdeset let.
Spreminjam se v matorca, ki serje, kako je bilo, ko je bil on mlad.
Brat, saj to ni bilo tako daleč. Vsaj jaz nimam občutka.
Mogoče zato, ker mi je Tom spet zanimiv.
Mogoče zato, ker bi spet na splav pa po reki navzdol.