Ne vem, ali pokajo po šivih. Rad bi, da je tako, ampak nisem prepričan.

Nekako me je cela ta zgodba zaobšla, ne bom mogel sodelovati v tem prazniku demokracije, pa me nekako tudi ne zanima cela ta kampanja.

Trudim se prepričati vse, ki jih poznam. Prepričujem jih, naj gredo volit in naj glasujejo za tiste, za katere bi jaz glasoval.

Oni pa se zelo trudijo prepričati mene, naj to neham delati.

Neomejeno srbovanje in priklicevanje preteklih časov.

Serje se mi od tega.

Ampak ono, imeti moramo prioritete. Najprej je treba spraviti dol te kretene, potem pa se obračunati s temi srednjeveškimi tipi v air max supergah.

Jebiga, takšna nam je država, izgleda, da je nekaj v zraku.

Vsak napredek moramo podvaliti.

Prodajajo nam režimske reperje kot upor. In mi ta kurac glodamo še od Govedine.

Neumni smo, ampak nič zato.

Sredi tega plazu videoposnetkov, ki jih dobivam, kdo je kaj rekel, kdo je koga in kako jebal, kdo šmrka in ostala sranja, mi danes prijatelj pošlje posnetek prepira.

Prepir na dnu akvarija.

To je, kot da gledam pretep dveh navijaških skupin in samo upam, da bo čim več mrtvih.

Dva debela plazilca. Dva kronista propada naših življenj.

Eden je na oblasti celo življenje, drugemu so izgleda našli nek zasebni posnetek, na katerem guzi hrčka, pa je moral zamenjati stran.

Moram priznati, da ju je bilo lepo gledati.

Dva govneta se prepirata o tem, katero bolj smrdi.

Upam samo, da bo nekdo v nedeljo potegnil vodo.

Dosti je bilo.

Desetletna kampanja obesmišljanja vsega nas je pripeljala v ta položaj.

Vsakdo je lahko, kar želi.

Samo če ve, katero kito mora popušiti.

Vem, da bom, tudi če se zamenjajo, kmalu ugotovil, da naših pravzaprav ni.

Ampak nič zato, naj se zgodi sprememba samo zaradi mentalnega zdravja.

Oblast je treba menjati.

To je zdravo za družbo.

Tako da, če bereš to, v nedeljo odvleci rit do volišča, ne bodi pičkica.