Prvič grem v Ameriko, ne da bi se mi šlo v Ameriko.

Nimam pojma, nekako so mi sjebani, to pa imam tudi doma.

Evropa krvavi, Amerika krvavi, Rusija… jebiga, Kitajska je na drugem planetu.

Jaz pa, tako kot fant iz Vinkovcev, krvavim od dolgčasa.

Spomnim se prvih največjih jošk na svetu, ki sem jih videl.

Bil sem klinec, osnovna šola.

Joške so skupaj z lastnico prišle iz Amerike.

Jebote, kakšni megalomani. Pri njih je vse veliko.

Spomnim se, da je pogled na te joške precej spremenil način, kako sem gledal sošolke.

Izgleda, da v našem kraju ni bilo takšnih hormonov.

Zaljubil sem se. In to ne samo v joške. Ta svoboda. Da se nekdo sleče pred smrkavcem, ki je še v osnovni šoli.

To je bil štogod.

Takrat sem prvič izvedel, koliko v resnici stane telefonski promet. Seveda sem se kot velik profesionalec odločil, da plačam račun, ki sem ga naredil na fotrovem novem naslovu.

Ampak splačalo se je.

In zdaj, po toliko letih, mi je padlo na pamet, da pišem to. Kakšne kemije živijo v mojih možganih, kako se to dogaja.

Niti prepričan nisem, ali lastnica zgoraj omenjenih jošk bere to. Če bere, hvala za prečudovito poletje in hitro odraščanje.

Sovražim svet, v katerem živimo. Sovražim ga, ker mi asociacija na Ameriko niso te joške, ampak tisti njihov debilni vodja.

In tisti njegov prijatelj, ki pokriva cel spekter avtizma, ampak ne zato, ker ima zares problem, ampak ker misli, da je to kul.

Zdaj, ko pišem to, imam v glavi celo plejlisto, ki smo jo poslušali tisto poletje.

Za vas s qr kodami namesto natisnjenih kart: takrat so se narezovali diski kot znak pozornosti.

Kao nekdo ti je všeč, pa mu narežeš svojo kompilacijo.

Ampak ker si bednik bedni, greš k tistemu enemu kompanjonu, ki ima rezalnik. Prosiš ga, da ti nareže disk, kenjaš, obljubljaš, da mu boš naslednjič prinesel prazen disk.

On pa, kot da prodaja zdravilo za raka. Najpomembnejši na svetu.

Zaljubljenim mozoljastim prijateljem reže diske za njihove največje ljubezni v življenju.

Vse je tako nekako bedno in sladko.

In ja, živel sem v kraju, kjer sem pri toliko letih lahko kupil pivo, vrgel v nahrbtnik in zakuril s prijatelji na bleju.

Nekateri bi rekli normalni časi, ampak če malo bolje razmislimo, je jebeno kretensko, da klinci pri 14 letih kupujejo vops in pljuge.

Jebiga, dalo se je.

Pa tudi mi smo to znali izkoristiti.

Mi smo frizirali jetra, ti danes frizirajo električne skuterje.

Vsak čas ima svoje degenerike.