21. avg 2026
Čas
Zelo je čudno, kako čas pušča sled na vsem.
Poskušam prepoznati kvarte, v katerih sem nekoč preživljal čas, vse se je spremenilo.
Gledam neke pokrajine, v katerih sem odraščal. Parki niso isti, reke niso iste. Ljudje niso isti.
Gledam, kaj je čas naredil ljudem, ki sem jih poznal. Izmaličeni obrazi, izgubljene sanje…
Upanje se je skrčilo na listke, osebne ambicije pa na bolne pritiske na otroke.
In ravno ko misliš, da ni preživelih, se pojavi nekdo, ki ti zjebe teorijo.
Kako je možno, da nekdo ostane takšen, kakršen je bil?
Ta sijaj v očeh ne ustreza starosti.
Verjetno pa ni bilo vse lahko. Kako narava izbere, kdo bo ostal lep?
In kakšna je ta fora, da moram sam s sabo bojevati bitko, da bi lahko pet minut govoril z nekom, potem pa pride nekdo, s katerim po celi polnoletnosti nevidenja govorim ure, ne da bi občutil, kdaj je ta čas minil.
Ampak da obstajajo tako velike razlike, tega ne kapiram.
Občasno srečam mangupe iz osnovne. Ubile so jih službe nočnih čuvajev, lomljenje hrbtenice po skladiščih in vožnje tovornjakov.
Lepotice iz klopi so sklonjene matere, privezane na štedilnik.
Le redkokdo kljubuje pravilom zatohle sredine in poskuša živeti po svoje.
O njih sredina govori. Oni so tema.
Tako je tudi bolje. Bolje, da sem tema krezavim babicam, kot da sem stranska vloga v svojem življenju.
Jaz se iskreno smejem, ko gledam slike iz otroštva. Ni me sram ne sebe takrat ne sebe zdaj.
Verjamem, da se gnusim nekim ljudem, ampak sem davno sprejel, da je veliko bolj zdravo, da se jaz gnusim nekomu, kot da se nekdo gnusi meni.
Koga briga, kaj govorijo? Drži glavo ponosno in visoko.
Vse svoje bitke biješ najboljše, kar znaš, in potem ni prostora za samoobsodbe.
Je to vedno najboljše tudi na generalni lestvici za bitke SI sistema?
Verjetno ne, ampak če vedno daš vse od sebe, nimaš za čim žalovati.
Kar meni čas prinaša, je vse več vprašanj, kaj bi bilo, če bi neke stvari naredil drugače.
Verjetno imamo potrebo, da se ob okroglih številkah malo vprašamo, kje smo in kako gre.
Verjetno bi lahko bilo veliko bolje, ampak tudi veliko slabše.
Veselim se, ker tripam, da bo jutri do jajc.
Vsak jutri.
Poskušam prepoznati kvarte, v katerih sem nekoč preživljal čas, vse se je spremenilo.
Gledam neke pokrajine, v katerih sem odraščal. Parki niso isti, reke niso iste. Ljudje niso isti.
Gledam, kaj je čas naredil ljudem, ki sem jih poznal. Izmaličeni obrazi, izgubljene sanje…
Upanje se je skrčilo na listke, osebne ambicije pa na bolne pritiske na otroke.
In ravno ko misliš, da ni preživelih, se pojavi nekdo, ki ti zjebe teorijo.
Kako je možno, da nekdo ostane takšen, kakršen je bil?
Ta sijaj v očeh ne ustreza starosti.
Verjetno pa ni bilo vse lahko. Kako narava izbere, kdo bo ostal lep?
In kakšna je ta fora, da moram sam s sabo bojevati bitko, da bi lahko pet minut govoril z nekom, potem pa pride nekdo, s katerim po celi polnoletnosti nevidenja govorim ure, ne da bi občutil, kdaj je ta čas minil.
Ampak da obstajajo tako velike razlike, tega ne kapiram.
Občasno srečam mangupe iz osnovne. Ubile so jih službe nočnih čuvajev, lomljenje hrbtenice po skladiščih in vožnje tovornjakov.
Lepotice iz klopi so sklonjene matere, privezane na štedilnik.
Le redkokdo kljubuje pravilom zatohle sredine in poskuša živeti po svoje.
O njih sredina govori. Oni so tema.
Tako je tudi bolje. Bolje, da sem tema krezavim babicam, kot da sem stranska vloga v svojem življenju.
Jaz se iskreno smejem, ko gledam slike iz otroštva. Ni me sram ne sebe takrat ne sebe zdaj.
Verjamem, da se gnusim nekim ljudem, ampak sem davno sprejel, da je veliko bolj zdravo, da se jaz gnusim nekomu, kot da se nekdo gnusi meni.
Koga briga, kaj govorijo? Drži glavo ponosno in visoko.
Vse svoje bitke biješ najboljše, kar znaš, in potem ni prostora za samoobsodbe.
Je to vedno najboljše tudi na generalni lestvici za bitke SI sistema?
Verjetno ne, ampak če vedno daš vse od sebe, nimaš za čim žalovati.
Kar meni čas prinaša, je vse več vprašanj, kaj bi bilo, če bi neke stvari naredil drugače.
Verjetno imamo potrebo, da se ob okroglih številkah malo vprašamo, kje smo in kako gre.
Verjetno bi lahko bilo veliko bolje, ampak tudi veliko slabše.
Veselim se, ker tripam, da bo jutri do jajc.
Vsak jutri.