Vse mi gre na kurac, pa sem se tudi jaz odločil, da ljudem malo krenem na ta del telesa.

Da bi vsaj domačim vrnil del travm, sem se odločil, da se obrijem in pustim brke.

Kdor me pozna, si lahko predstavlja, kako iritantno je to.

Imam faco za klofuto.

Mogoče je naslednji Lenin stajl, bomo videli.

Zakaj pa ne? Zakaj bi jaz moral izgledati, kot da sem normalen, ko pa živim v nenormalnem okolju.

— Odločil sem se, da najdem službo in se izpišem iz šole.
— Super. Če bi bil jaz tvoj fotr, bi te izpisal že lani.
— Nisi jezen?
— Ma ne, meni je to čisto dobra ideja.
— Ampak oči je jezen.
— Dobro, ampak ti si dovolj velik, da te boli kurac, ker je oči jezen. Samo sprejmi odločitev in stoj za njo.
— In kaj potem?
— Potem življenje…


Kako naj se postavim? Seveda nočem, da zapusti šolo, ampak nočem biti niti suženj njegove lenobe in boljenja kurca.

Čisto ok je, sedemnajst let imaš, misliš, da veš. Teraj, care, samo ne čez moj hrbet in z mojo kinto.

Jaz bom malo več trošil za kurbe in kokain. Očim ponorel.

Pa čas mi je. Evo, zdaj bo štirideset.

Začel sem gledati kabriolete, pa lahko še starlete.

Danes se mi je zgodila še ena zanimiva stvar.

Okarakteriziran sem bil kot buzdovan.

Sedeli smo v neki restavraciji in vanjo so prišle neke punce, ki jih je poznal eden od fantov, s katerimi sem sedel.

Potem mi je pokazal sporočila…

— Kdo sta ti dva buzdovana? Izgledata, kot da prodajata drogo.


Do zdaj sem dobival komplimente, da izgledam kot kamatar, zdaj sem še buzdovan, ki prodaja drogo.

Spomnil sem se, kako je moja bivša, še pred mnogimi leti, imela problem razložiti svojim prijateljicam, da sem končal faks.

Dajal sem vtis nepismenega kretena… Lahko bi rekli, buzdovana.

Mogoče to niti ni slabo. Lahko bi več igral na to karto.

Da se infiltriram med ćacije.

Ne bi zdržal, to me jebe.

Sicer pa je ta ekipa, ki je danes sedela, debatirala o tem, da najemnina za stanovanje ne bi smela biti višja od dvajset odstotkov mesečnih prihodkov.

Socialno ozaveščeni nasilneži. Danes v vašem mestu.

Pusa.