8. apr 2026
Cerkev
Ena izmed najbližjih stavb moji hiši je pravoslavna cerkev.
V kraju in državi, v kateri živim, pravoslavje ni prevladujoča opcija krščanstva.
Približno na isti razdalji od moje hiše je tudi kavarna.
Pot me je neštetokrat zanesla v kavarno, nikoli v cerkev.
Božja volja…
Vsako nedeljo, kot bog veleva, sprehajam svojega ostarelega psa mimo cerkve.
Bog prepoveduje, da bi psi vstopali na dvorišče cerkve, zato grem okrog žičnate ograje, ki so jo postavili kot zaščito pred brezbožniki.
Kakšne ograje so znali postavljati, ta je še kar ok.
Tisto nedeljo sem videl, da se v cerkvi nekaj dogaja, kot vsako drugo nedeljo, ampak sem se tokrat odločil, da se ustavim s te strani ograje in opazujem.
Lahko bi naredil paralelo z gledanjem dogajanja z druge strani ograje, ampak nočem nikogar užaliti… še ne.
Pogovori ljudi so naključno in brez kakšnega reda prihajali do mene:
— Tudi meni je tako, da pijem hladno pivo… (govoril je nek starček, oblečen, kot da je pobegnil iz obdobja med obema vojnama, v resnici pa ima dvajset let)
— AAA ubil te bom, zdaj te bom ubil! (Nek debel otrok je neuspešno lovil nekega suhega otroka)
— Oni so se odmaknili od boga, zato se jim to dogaja. (Ena ženska s povešeno glavo je govorila drugi ženski s povešeno glavo)
— Vse jih je treba pobiti! (Dva bradasta starejša tipa sta zaključila, da bi to bila rešitev svetovnih problemov)
— Tudi meni tako, da pijem hladno pivo… (spet je rekel tisti mali).
Stal sem tam kakih deset minut in poslušal. Moja psička je verjetno mislila, da sem star in nor.
Tisti mali je še petkrat ponovil, da je njemu tako, da pije hladno pivo.
Ves čas je govoril istemu tipu, ki ni nič odgovarjal, gledal ga je in kimal z glavo.
Normalna nedelja na dvorišču cerkve je zgledala kot prizor iz filma.
Potem sem začel razmišljati o vojnah, svojih stališčih in vsakršnih neumnostih.
"Zamislil sem si dve skupini fizikov, kako mečejo bombe ena na drugo, ker eni mislijo, da je njihova formula boljša."
To se nikoli ni zgodilo…
Sedejo, neodvisno eni od drugih testirajo obe formuli in skupaj sprejmejo boljšo.
Čestitajo drug drugemu in nadaljujejo z življenjem in raziskovanjem.
"Knjige, bratje moji, knjige, in ne zvonove in zvončke!"
V kraju in državi, v kateri živim, pravoslavje ni prevladujoča opcija krščanstva.
Približno na isti razdalji od moje hiše je tudi kavarna.
Pot me je neštetokrat zanesla v kavarno, nikoli v cerkev.
Božja volja…
Vsako nedeljo, kot bog veleva, sprehajam svojega ostarelega psa mimo cerkve.
Bog prepoveduje, da bi psi vstopali na dvorišče cerkve, zato grem okrog žičnate ograje, ki so jo postavili kot zaščito pred brezbožniki.
Kakšne ograje so znali postavljati, ta je še kar ok.
Tisto nedeljo sem videl, da se v cerkvi nekaj dogaja, kot vsako drugo nedeljo, ampak sem se tokrat odločil, da se ustavim s te strani ograje in opazujem.
Lahko bi naredil paralelo z gledanjem dogajanja z druge strani ograje, ampak nočem nikogar užaliti… še ne.
Pogovori ljudi so naključno in brez kakšnega reda prihajali do mene:
— Tudi meni je tako, da pijem hladno pivo… (govoril je nek starček, oblečen, kot da je pobegnil iz obdobja med obema vojnama, v resnici pa ima dvajset let)
— AAA ubil te bom, zdaj te bom ubil! (Nek debel otrok je neuspešno lovil nekega suhega otroka)
— Oni so se odmaknili od boga, zato se jim to dogaja. (Ena ženska s povešeno glavo je govorila drugi ženski s povešeno glavo)
— Vse jih je treba pobiti! (Dva bradasta starejša tipa sta zaključila, da bi to bila rešitev svetovnih problemov)
— Tudi meni tako, da pijem hladno pivo… (spet je rekel tisti mali).
Stal sem tam kakih deset minut in poslušal. Moja psička je verjetno mislila, da sem star in nor.
Tisti mali je še petkrat ponovil, da je njemu tako, da pije hladno pivo.
Ves čas je govoril istemu tipu, ki ni nič odgovarjal, gledal ga je in kimal z glavo.
Normalna nedelja na dvorišču cerkve je zgledala kot prizor iz filma.
Potem sem začel razmišljati o vojnah, svojih stališčih in vsakršnih neumnostih.
"Zamislil sem si dve skupini fizikov, kako mečejo bombe ena na drugo, ker eni mislijo, da je njihova formula boljša."
To se nikoli ni zgodilo…
Sedejo, neodvisno eni od drugih testirajo obe formuli in skupaj sprejmejo boljšo.
Čestitajo drug drugemu in nadaljujejo z življenjem in raziskovanjem.
"Knjige, bratje moji, knjige, in ne zvonove in zvončke!"