Najstarejši klinec me je vprašal, ali grem z njim na tekmovanje v driftanju.

Nisem vedel, o čem govori, ampak sem nekako skapiral, da mu pomeni, in sem pristal.

Dogovor je bil, da on kupi karte, jaz plačam hrano in pijačo.

Šla sva in meni je bilo do jajc, še preden sva prišla.

Peljala sva se mimo nuklearke. Ne sprašujte, zakaj mi to dela, bolan sem.

Naj ostane pri tem.

Parkirala sva in takoj ko sva stopila iz kočije, sva slišala rjovenje motorjev in škripanje gum.

V glavi sem imel sliko rednečke zabave, rvanje v blatu in joške na vse strani.

Težki mjetal in tetovirane gotičarke.

Otrok me pelje na kurbe, do jajc.

Prišla sva točno na pavzo. Kup lepih avtomobilov.

Ni jošk, ni rvanja v blatu.

Neka debilna glasba, tuc tuc tik. Neko sranje.

Kako to gre skupaj?

Te stotine konjev, vsak avto ima ergelo pod havbo, in to sranje od glasbe.

Jebiga, takšni smo pač tukaj. Jaz sem problem, ne oni.

Moram priznati, da mi je bilo to tekmovanje zanimivo.

Izgleda, da sem ljakse in da sem se začel ložiti na avte.

In še ena zelo pomembna stvar se je zgodila.

Naročil sem pivo. Vprašal sem klinca, kaj bo on pil.

Rekel je isto.

Naročil sem dve pivi.

Otroci rastejo.

Komaj čakam, da prizna, da kadi, pa da se zabodeva za hišo.

Če vpraša kdo iz socialne službe, to je stran, na kateri se zelo laže.