Nisi heroj.

Heroji za sabo ne puščajo porazov in trupel. Kjerkoli si se pojavil, je za tabo ostajala krvava sled.

Kjerkoli je tvoja in tebi podobna golazen stopila, so ljudje umirali, bela tehnika pa izginjala.

Nisi heroj.

Heroji ne dajejo ukazov, da se strelja v zvezane otroke. Heroji ne ubijajo zapornikov. Heroji ne gledajo mirno, medtem ko se neprekinjeno dogajajo posilstva in maltretiranja.

Nisi heroj.

Heroji ne držijo lastnega naroda za talce in se ne skrivajo v mišji luknji. Heroji ne gledajo, medtem ko njihovo varovanje ubija klince na služenju vojaškega roka.

Nisi heroj.

Heroji odhajajo dostojanstveno. Ti si momljal neke neumnosti in jedel drek. Heroji ne uničujejo življenj generacijam, ki prihajajo.

Pizda si. Slina si.

Naredil si, da narod, ki mu pripadam, nosi sramoto povsod s sabo. Kamorkoli gremo, nosimo nalepke, ki ste nam jih dali ti in tvoji prijatelji.

Veš, da niste ubijali samo ljudi, ki ste jih čez noč iz sosedov spremenili v sovražnike. Pošiljal si otroke svojega naroda v smrt. Za kaj? Koliko ti je manjkalo do vojaške penzije? Kaj je bil cilj?

Koliko šleperjev ste bili dobri?

Ste se smejali, ko so matere kopale po neskončnih kupih kosti in iskale ravno svojega otroka?

Ti in tvoji prijatelji iz službe.

Izgubili ste vse, kar se je dalo izgubiti.

Uničili ste vse. Zadrigli, pijani. Nezavedni sveta, življenja in ljubezni.

Vesel sem, da sem dočakal, da te ni več. Danes je naš planet boljše mesto.

Moral bi oditi prej.

Morali bi te premestiti tja, kjer si postal znan.

Ampak te niso.

Niso, ker so isti kot ti. Ker čakajo novo priložnost. Čakajo, da streljajo nekim novim fantom v hrbet.

Sramotno je, da še vedno obstajajo govnarji, ki obešajo tvoje slike in ti izkazujejo čast.

Ti si sramota.

Ti si drek.

A je crknil Šešelj?