Mislil sem, da nikoli več ne bom šel skozi to.

No, zgleda, da se ljudje še vedno povezujejo na ravni nekaterih stvari. Istih stvari.

Podobno se v podobnem raztaplja. Verjetno tudi mi iščemo svoje topilo, kakor že znamo in zmoremo.

„Kakšno glasbo poslušaš“?

Brate…

Odkar nisem tega slišal.

Takoj sem se spomnil leksikona iz osnovne šole in odgovorov.

Takrat se je glasba delila na domačo in tujo.

Lahko smo jo ločili po tem, da smo pri domači lahko razumeli večino besed, pri tuji pa ne.

Precej preprosta delitev.

Bili so tudi odgovori - Zabavno.

Jebemti, verjetno bi morala vsaka biti zabavna.

To mi ni jasno pri dnevih žalosti.

Zakaj mislijo, da klasična glasba ni zabavna? Mislim, meni je dolgočasna, ampak je malo diskriminatorno, ali ne?

Ostala glasba žali mrtve. Klasika ne.

Realno, razumem, da bi jih resno razjezilo, če bi jim nekdo predvajal klasiko.

Mene bi.

Sreča, da ko jaz crknem, ne bo dneva žalosti.

Razen če me ne pokrije kakšen gradbeni podvig novih strokovnjakov, pa nas odide več za isti strošek.

Zanimivo je, da so se tudi filmi delili na domače in tuje.

Meni so edini domači, ki sem jih sprejemal, bili partizanski. Ostalo je bilo bolj ali manj vse sranje, ko sem bil otrok.

Spomnim se, ko sva se z bratom igrala kavboje in Indijance. V nekem trenutku sva dobila novo orožje in postala partizana.

Ni več ne kavbojev ne Indijancev ne partizanov.

Ampak se je vsaj leksikon vrnil.