Ujel sem se, da medtem ko pišem razmišljam o tem, kdo bo bral in ali naj uporabim kakšne lokalne izraze in stvari, ki bi bile lahko zanimive samo osebam nečistega uma.

Potem sem se ujel, kako si razlagam, da me mora boleti kurac, to je vsekakor moja terapija in ne terapija tistih, ki berejo.

Če sploh kdo bere…

Brala bi moja mama, ona je vedno mislila, da sem pameten.

In jaz tako razmišljam, ali je ok ali ni to, kar pišem, in naletim na novico o posilstvu kobile.

Se ne zajebavam. Nek kreten je napadel kobilo.

Več stvari mi je šlo skozi glavo.

Prva je bila, kako samouveren je ta tip!

Ne vem, koliko poznate anatomijo konja, ampak ima določene dele telesa, ki so znatno večji od naših.

Kako si upaš pristopiti h kobili na tak način?

Razumel bi, če bi jo poskusil dobiti na šarm, če bi ji recitiral Thompsonove pesmi. Nekaj takega, ampak to.

Medalja za pogum, takoj.

Zanima me, kaj mu je kobila rekla potem, ko jo je vprašal, kako je bilo?

Druga stvar je bila, zakaj bi katerikoli novinar katero pičko materino pisal o tem.

Ubijajo otroke že leta z raznimi raketami pod raznimi zastavami, potiskajo nas v sovraštvo in vojno.

Tam neki jebeni tankerji ne morejo iti skozi, pa lahko grejo skozi, cene so šle v kurac.

Za garsoniero v Novem mestu si do pred petimi leti lahko kupil veliko bajto na morju.

In nič… Nobene reakcije…

Sto ljudi me je vprašalo, ali sem videl posilstvo kobile.

Zakaaaj bi gledal posilstvo kobile? Zakaj bi bral o posilstvu kobile?

Kaj z vami ni ok?

In brž ko nam začnejo riniti roke v žepe in dvigati cene, spustijo neko zgodbo o virusu, o novem rijaliti programu, o posilstvu zanzibarskega skočimiša.

In mi vedno vse popušimo.

Neumni smo kot kurac.

In to kurac tistega tipa, ki je posilil kobilo.