Ali to delam namerno?

Nimam pojma. Mogoče da.

Všeč mi je ta igra osvajanja, ampak to je to.

Včasih jo začnem, včasih samo odgovorim na zastavljeno igro, včasih pa to delam zato, ker me nekdo nervira.

Vedno me je najbolj motiviralo osvojiti ribo, ki sem ji bil gnil in je mislila, da sem kmet.

Kakšen Triglav, to je izziv.

Poznam vse zakone naravoslovja in vem, kako se moram obnašati.

Igra se začne.

Seveda sem kmet, pa se mi je dogajalo, da sem se zgubil.

Izgubim občutek, kje se igra konča.

Končeval sem z osebami, ob katerih se nisem mogel zamisliti, niti v stanjih maksimalno izkrivljene zavesti.

Ampak jebiga, pač.

Na koncu so bila ta razmerja še najbolj kul.

Ko se začne z ignoriranjem, konec se ve.

Ampak to nima veze. Pomembno je, da se človek vsakomur prijazno nasmehne. Nasmeh je kul.

Ne stane veliko. Nekomu lahko polepša dan.

Meni je moj že večkrat naredil sranje v življenju.

Moral sem razlagati dejanja, ki se skrivajo za tem nasmehom.

Zaradi njega sem se tudi poročil in ločil.

Kot kaže, tudi tu ni konca.

Smejali se bomo še.

Ta nasmeh ni samo sofisticirano orožje zmešanega predatorja. Pogosto je tudi maska.

Ni veliko tistih, ki vedo, kaj se za njim skriva.

In ni treba, da jih je.