— Kaj je to?
— Ma nič, to so šakali.
— A, šakali, kul.

Odreagiral sem, kot da sem hodil s šakali v osnovno šolo.
Čeprav, ko se spomnim svoje osnovne in pogledam slike, mogoče res sem.

V tistem trenutku je bilo pomembno samo, da ne izpadem pička. Ne pred njo.

Tako nadrkana, tisočkrat zlomljena, pa vseeno čudovita.
In kaj, da se predam šakalom? Spet?
Nimate šans, šakali, pejte.

Vse je ostalo tako jasno zapisano v eni od maloštevilnih brazd moje sive mase.
Večer, nebo, na katerem so se zbrale vse mogoče zvezde, da gledajo moj boj s šakali, ona na pol poti med kdo ve katerimi svetovi in en mentol.
Počutil sem se kot glavni junak. Dober občutek, hotel sem, da traja.

Kmalu sem izvedel, da sem stranska vloga. Tudi to ni slaba opcija v dobrem filmu.

In ta je bil najboljši. Take stvari si zapomniš.

Spet se vračam na tisto, ko bo prišel čas, da plačamo, pa da gremo počasi, kaj mi bo šlo skozi glavo?

Rad bi, da bi to bile neke kul slike.

Ali sploh so slike?
Kaj če to romantiziram?

Kaj če me zmečka kakšen kamion na avtocesti, jaz pa nimam časa, da še enkrat prevrtim ta film skozi glavo?

Posneli so nadaljevanja vsakovrstnih usranih filmov.
Kako se nihče ni spomnil, da posname nadaljevanje tega?