Že sem pisal o karakterju….teški kurac.

Samokontrola pa po drugi strani. Tu sem črni pas.
Res se znam kontrolirati.

(Ne vem, ali sem kdaj rekel, ampak sarkazem je moj način preživetja)

Edini tip samokontrole, ki ga imam, je, da ne pijem. Prvo pijačo.
Če spijem prvo pijačo, me do konca večera nosijo ven k'o badnjak.

Isto je z vsemi ostalimi stvarmi.

Ampak okolica ni tolerantna do tega.

Kako se zliti z okolico. Ok, kamuflaža, to znam, tu sem dober.
Kamufliiral se bom v belega medveda in šel na tropsko plažo.

Tako izgleda, ko se hočem vklopiti.

Sranje je neizogibno.

— Vi danes odhajate?
— Ja, danes odhajam.
— Škoda. A nameravate spet priti.
— Ja, razmišljal sem, ampak sem ugotovil, da bom moral vsaj kak organ prodat, da bom spet prišel sem.
— Hahaha, res ste smešni.
— Nisem, res sem realen.
— A boste spet prišli v naše mesto?
— Skoraj vsak teden sem v vašem mestu.
— Izvoli mojo številko, če se želita videti.

Jebem ti vse.

"Če se želiva videti"?

In kaj zdaj?

— Ne želiva se videti. Niti vi ne želite, da se vidiva. Kaj če v kleti zbiram ženske ušesa v kozarcu?!

Hotel sem odgovoriti, ampak sem samo vzel listek, se nasmejal in se prijazno zahvalil.

Mojster samokontrole.

Ali mojster zamujenih priložnosti.