— Ej zdravo, ali lahko prideš v ponedeljek na sestanek v upravo kluba?
— Jaz da pridem na sestanek v upravo kluba? Pa jaz vas ne prenašam!
— Ne bodi tak, treba se dogovoriti za naslednjo sezono.
— Kaj se bom z vami dogovarjal? Samo spletkarite drug drugemu za hrbtom.
— Ja, ampak moramo se dogovoriti, v kateri selekciji bo mali igral naslednje leto.
— Ali nismo tega že predelali? Sam si rekel, da misliš, da mora ostati s svojim letnikom, da je to najbolje za njegov razvoj.
— Pa ja, ampak mogoče pa vseeno naj preide igrat za starejše.
— Čakaj, zdaj ko si ti prevzel starejše, je zdaj bolje za njegov razvoj, da igra za starejše?!

Biti perspektiven v teh krajih je ena od bolj zajebanih stvari, ki se ti lahko zgodi.
Trenerji ne gledajo nate kot na nekoga, ki ga morajo narediti boljšega, ampak kot na nekoga, ki jim lahko prinese uspeh.

Klub pa… Klubu je pomembno, da se plača članarina. In na koncu vsake sezone obljubljajo vse mogoče, samo da klinci ne odidejo v kakšen drug klub.

Razumel bi, če bi šlo za profesionalni šport, ampak ne. Gre za mladinske lige.

Nihče ne razmišlja o otrocih.

In evo, jutri grem na sestanek.

Z mojim pragom tolerance to verjetno pomeni, da bo klinc moral nadaljevati v drugem klubu.

Kar pa niti ni tako slabo.

Rad bi se preselil nekam v pizdo materino, kjer ne razumem, kaj govorijo, in kjer lahko mirno brca žogo in uživa v tem.

Tukaj so vsi strokovnjaki. In vsi vse vejo. In ravno nekako jim je pripadlo, da trenirajo mladinsko ekipo, PSG pa joka za njimi.

Klicali so oni njih, ampak so jih ti zavrnili.

Pomanjkanje šole pri vseh njih se jasno vidi.

Ne igram jaz tu nekega elitista, jaz to vsekakor sem.

Ni potrebe po igranju.

Takšen sem.