Dragi bralci in bralke.

Evo, že pol leta vas utrujam s svojimi razmišljanji, ki so postala javna kot posledica moje osamljenosti.

Zelo sem ponosen na vseh vas pet, ki berete to.

Nikoli ni bila moja ideja, da pišem, še manj, da se ve, kdo sem, ampak sem v tem času skapiral, da mi je drago komentirati tekste z vami.

Do jajc mi je, ko vam je nekaj všeč, in do jajc mi je, ko me skurcate za kakšne stvari.

Ne, ne bom odprl možnosti komentiranja tekstov na blogu, o tem lahko razpravljamo po zasebnih kanalih kot do zdaj.

Jasno mi je, da se nekatere stvari ponavljajo.

Moralo bi vam biti jasno, da pišem o stvareh, o katerih razmišljam, in da se dogaja, da se mi iste stvari vrtijo po glavi.

Nisem pisatelj, nimam ambicij biti pisatelj in ne bom postal pisatelj.

Pišem tako, kot govorim.

Pogledal sem to, kar sem pisal v preteklem pol leta, in jasno vidim, kako sem se počutil v katerem trenutku.

Jebote, na koncu bo izpadlo, da tista matora doktorica sploh ni imela slabe ideje.

Bilo bi res do jajc, da postanem znan.

Rad bi bil znan, da mi ne bi bilo treba plačati kave v lokalni kavarni in da me vabijo v potkaze.

Težko je postati znan s konceptom anonimnega bloga.

Spet sem izpadel rahlo neumen in sam sebe zajebal.

Propadel mi je še en načrt, da pridem na televizor.

Če ima kdo od vas marketinških magov idejo, kako da obogatimo, ne da bi kdo izvedel, kdo smo, javite.

Skapiral sem tudi, da bi raje pisal o ljubezni. Želim več dialogov.

Brat, zajebano je razmišljati o tem, ko vidim Žvalo in Muto, kako imata oddajo in pikata basketico.

Pa kakšna ljubezen, jebote.

Javljajo se mi neke druge ideje, ampak jih ne bom iznesel, ker mi je drago bivanje na svobodi.

Vrnite nam sjebanim možnost, da smo sjebani in patetični.

Nočem pisati o njih. Pa spet moram pisati o tem, kar me tišči.

In največji pritisk je ta grozna krivica. Ta občutek nemoči, da se zoperstavimo bagri na vseh nivojih.

To spoznanje, da je vsaka bitka izgubljena, da ni naših.

Edino, kar moti “naše”, je, da oni niso del tala.

In kaj je potem rešitev?

Ja, tista rit in tiste joške. Na to bi se moral fokusirati.

Upam, da bom v naslednjih šestih mesecih v glavi imel več riti in jošk, manj pa teh slin in bednikov.

Vesel nam polrojstni dan!