O ja, in ne zato, ker bi bil pristop in prestop nepomemben. Ne. Droben kriminal zaradi oseb, ki so sodelovale.

Najmlajši klinec je z še dvema prijateljema pobegnil iz vrtca.

Prva reakcija je verjetno bila “a si ti normalen?”, ampak sem se odločil, da utihnem in ga poslušam.

Mojstri so imeli razdelan načrt.

Čakali so, da gredo deklice do vzgojiteljic vprašat za neko pesem.

Medtem ko so se vzgojiteljice ukvarjale s punčkami, so se ti trije osli splazili pod ograjo in pobrisali.

Ne vem, kaj točno naj si mislim.

Po eni strani podpiram nedolžna sranja, po drugi nisem ravno prepričan, kako nedolžno je.

Sreča je, da so po petdesetih metrih naleteli na nekega vzgojitelja, ki se je vračal z odmora.

Pregnal jih je nazaj.

Zanimivo mi je, kako je klinec najprej gledal v tla.

Molčal je.

Ni mi hotel nič povedati.

— No, dobro, so bili tvoji bratje kaznovani?
— Niso.
— Česa se potem bojiš? Samo zanima me, kako si prišel na to idejo.
— Zakaj?
— Zanima me, ali si sledil ideji nekoga drugega ali si delal to, kar si sam želel.


Po nekaj minutah molka je povedal vse podrobnosti.

Ni bilo nič hudega, vrnili so se pravočasno, vse je ok.

Lahko bi bilo.

Kapiram, da je naša naloga kot staršev, da jih naučimo presojati, ali je neka situacija nevarna ali ne.

Ne moremo samo vpiti na njih in jim vsega prepovedovati.

Mislim, lahko, ampak to se mi zdi nekako neumno.

Po kakšni uri, ko se je vse umirilo, je skočil na kavč poleg mene.

Tega večinoma ne dela.

— Veš, še nekaj ti moram povedati.
— Kaj?
— Pa tudi včeraj smo pobegnili.
— Kdaj no?
— Pa ko smo bili na igrišču. Samo nas ni nihče videl…


Nisem prepričan, ali vzgajam zdravega klinca ali bodočega terorista.

Kakor svet danes izgleda, ne vem niti, kaj je prav.

Dokler ni posledic, so mi te tomsojerščine čisto ok.